Opuščen boj proti podnebnim spremembam?

Res težko je biti ravnodušen ali celo brezbrižen ob novici, ki jo je nedavno objavil Program Združenih narodov za okolje UNEP, namreč da so države v razvoju v letu 2021 namenile za večjo odpornost na podnebne spremembe 15 odstotkov manj sredstev kot leto poprej. Poročilo nadalje navaja, da so zaradi okoljskih katastrof najbolj prizadete revne države, države v razvoju, čeprav zelo malo prispevajo k segrevanju ozračja, pri čemer generalni sekretar António Guterres svari, da se bodo udarci ranjene narave, kot so nevihte, požari, poplave, suše, izredno visoke temperature, zagotovo stopnjevali, če se kot človeštvo ne bomo odločili za resno, odgovorno in prelomno ukrepanje. Tega prelomnega in s tem učinkovitega ukrepanja za sedaj ni, saj so z ozirom na grozečo nevarnost, ki nam vsem preti, vsi sedanji načrti za ozdravitev narave docela nezadostni, prešibki, prepočasni in s tem obsojeni na neuspeh. Ob vsem tem se ponovno in vse bolj neizprosno postavlja vprašanje, kaj pravzaprav mislimo, in to kot svetovno javno mnenje: bomo končno dvignili svoj glas, bomo politiko, ki je naše predstavništvo, usmerili v drugačno reševanje tega osrednjega problema našega časa ali ne bomo? Se nam vsem skupaj zdi, da je narava že tolikanj prizadeta in oškodovana, ko je mogoče ugotavljati le dejstvo, da smo z njeno zaščito predolgo odlašali in nam zato ne preostane drugega, kot da se vdamo v usodo in opustimo vsako upanje, da bi še lahko popravili, kar smo že prepustili uničenju vseh vrst? Ali pa nekje v sebi gojimo iluzijo, ki je najbolj zahrbten sovražnik resnice in s tem nas samih, da se bodo zadeve vendar tako ali drugače prej ali slej obrnile na bolje ali se vsaj omilile? Seveda v nobenem primeru ni mogoče sprejeti, da smo v tej zgodbi potolčeni in poraženi, v zgodbi, ki je in bo največji izziv in grožnja tega stoletja, v zgodbi, v kateri nikakor ne bi smeli podpisati predaje in nemočno pristati na zlom človekovega poslanstva, ki je v tem, da se s še tako veliko in preveliko nevarnostjo sooči, ji torej pogleda v oči in se ne preneha z njo boriti, dokler ni odpravljena in premagana. Človekovo poslanstvo je namreč nepopisna moč, ki se v imenu vseh in vsakogar do konca in preko konca bori za tisto, kar je smiselno, to pa je skupno dobro vseh ali, z drugimi besedami, uničenje vsega, kar bi to skupno dobro vseh in vsakogar hotelo tako ali drugače ogroziti. V tej luči velja verjeti, da je letošnje rekordno rušilno podnebno leto s svojimi razdejanji odločilno vplivalo na svetovno javno mnenje kakor tudi na vladajočo politiko, vplivalo s poglobitvijo zavesti o tem, da se moramo v prihodnje vsi, ampak res vsi v odnosu do narave obnašati drugače, kot smo se obnašali doslej. Narava je pač naš dom, je naša mati, ki bo skrbela za nas do zadnje kaplje krvi in zato je prav, da tudi mi zanjo skrbimo in ji vračamo ljubezen, in to v večji meri, kot smo ji ljubezen vračali do sedaj.