Okrogla miza o italijanskih koncentracijskih taboriščih: “Teh usod, ki so bile najbolj množične, ne more prekriti noben mit”

Drugi zanimiv kulturni večer letošnjega niza predavanj, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev v Trstu, je bil posvečen široki problematiki fašističnih taborišč za slovenske in hrvaške civiliste. V ponedeljek, 13. oktobra, je bil v Peterlinovi dvorani govor o italijanskih koncentracijskih taboriščih, predvsem pa o slovenskem prevodu študije prof. Carla Spartaca Capogreca Renicci. Koncentracijsko taborišče na bregovih reke Tibere. Na ponedeljkovi okrogli mizi so sodelovali etnolog in antropolog prof. Božidar Jezernik, avtor uvodne besede in sin interniranca Lojze Peterle, prevajalka prof. Magda Jevnikar ter moderator Ivo Jevnikar, urednik založbe Mladika, ki je izdala knjigo.

Knjiga Renicci vsebuje avtorjev zgodovinski pregled italijanskega interniranja in zlasti taborišča Renicci, poleg tega pa tudi pričevanja različnih nekdanjih internirancev ter ljudi, ki so to opazovali od zunaj, je uvodoma pojasnil Ivo Jevnikar. V knjigi so objavljeni tudi dokumenti italijanskega izvora, ki govorijo o taborišču in z njim povezanih stvareh, na koncu pa je še seznam internirancev, ki so umrli v tem taborišču. Po drugih raziskavah in podatkih je danes znano, Capogreco je namreč prvo knjigo izdal leta 1998, da je bilo žrtev več od teh, ki jih je avtor objavil v knjigi. Knjiga pa nazadnje vsebuje tudi številne fotografije. O tej je v nadaljevanju spregovorila prevajalka prof. Magda Jevnikar. Razkrila je, da je ob ponudbi prevoda knjigo precej podcenjevala, saj se je v nadaljevanju izkazala kot zelo zahtevno delo, ki je potrebovalo dodatne raziskave. “Avtor piše res krasno, italijanščina mu teče,” je povedala profesorica, ki pa je kljub temu imela nekaj težav ob prevajanju pričevanj, ki izražajo grozoto. Najhuje je bilo prevajati blazna navodila, pisma podrejenim vojakom, kako naj ravnajo v taboriščih, je pojasnila. Obrazložila je tudi potek dela, saj je najprej prebirala zgodovinske knjige v slovenščini, ki obravnavajo te teme, zatem pa še Capogrecovo najobsežnejše delo I campi del duce. Prevod knjige je zahteval veliko discipline, nekateri prizori so res pretresljivi, mučni in samega bralca spravijo v jezo. “Ko moraš te stvari prevesti v svoj jezik, moraš biti natančen in spoštljiv,” je sklenila Magda Jevnikar.

O zahtevni tematiki je na večeru nato spregovoril zaslužni profesor ljubljanske univerze in nekdanji dekan njene filozofske fakultete prof. Božidar Jezernik. Napisal je nekaj temeljnih študij o življenju v fašističnih in nacističnih taboriščih ter na Golem otoku, poleg tega knjigo z naslovom Boj za obstanek: o življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih taboriščih, ki podaja podroben etnološki in zgodovinski vpogled v življenje slovenskih internirancev v italijanskih taboriščih. Na večeru je občinstvu spregovoril o svojem delu in raziskavah, ki jih je opravil, ter o tem, kako so se interniranci znašli v rokah ene sile, ki je bila veliko močnejša od vsakega posameznika. “Ta agresija je bila tako močna, da je bila premočna, da bi interniranci izživeli svoj odpor do nje in proti njej,” je še pojasnil. O italijanskih koncentracijskih taboriščih pa je še pojasnil, da so v njih na najnižji ravni bili Slovenci in Hrvati, za Italijane so to vsi bili Slovani. Italijani so za razliko od tega, kako so ravnali s slovanskimi interniranci, bili do judovskih veliko bolj človečni, pokazali so podobo dobrega Italijana, je še dodal. Svoj poseg je prof. Jezernik sklenil z mislijo, da si ti ljudje, interniranci, ki so bili prikrajšani za možnost biti ljudje, zaslužijo to, da ne odvračamo pogleda od njih, da jim prisluhnemo in jih razumemo.

Nazadnje je na večeru spregovoril sin interniranca na Rabu in v Renicciju, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade, Lojze Peterle, ki je za knjigo Renicci napisal uvodno razmišljanje. “Oče je o teh svojih dveh taboriščih Rabu in Renicciju govoril samo dvakrat ob moji prisotnosti,” je uvodoma povedal Peterle. Njegov oče je bil neke vrste obveščevalec, je pojasnil, doma pri njih se je vse dogajalo na skrivaj, nato pa so v italijanski ofenzivi vzeli starega očeta in dva sinova. Starega očeta so ustrelili, dva sinova pa najprej odpeljali na Rab, nato v Renicci. “Moj oče je v Renicciju skoraj umrl, vrgli so ga že na kup z mrtvimi, prijatelji pa so ga potem potegnili ven.” Oče se je nato vrnil peš domov iz Italije, ko pa je prišel domov, je šel k domobrancem, “zato ker so ti imeli najmanj krvave roke”. Oče je nato dočakal konec vojne pri domobrancih in zaradi tega tudi plačal svojo ceno, je še pojasnil Peterle. “V našem zgodovinopisju manjka pravičnejši in pozornejši odnos do tistih, ki niso mogli nič, tako kot moj oče. Teh usod, ki so bile najbolj množične, ne more noben mit prekriti. Veliko je še podobnih stvari, ki so pokrite in ne dišijo po resnici,” je sklenil Lojze Peterle.