Ohranjanje spomina na italijanska taborišča je zlasti civilna bitka

S to zgovorno mislijo je italijanski zgodovinar prof. Carlo Spartaco Capogreco, pravi pojem v zgodovinopisju fašističnih koncentracijskih taborišč, povzel idejno razsežnost svojega strokovnega zanimanja, ki presega golo raziskovalno dejavnost, saj služi predvsem točno določenemu etičnemu poslanstvu. “Ohranjanje spomina na italijanska koncentracijska taborišča je v prvi vrsti civilna bitka”. Žal pa se z rušenjem tedanjih objektov pozablja na trpljenje, ki so ga v teh krajih prestajali taboriščniki, in usiha upanje v pravšnje tolmačenje nekdanjih krivd.
Prof. Capogreco je bil v ponedeljek, 18. junija 2012, gost Društva slovenskih izobražencev. Na večeru so predstavili slovenski prevod njegove slovite knjige I campi del duce, ki jo je leta 2004 izdal pri turinski založbi Einaudi. V knjigi se z velikim občutkom za arhivsko raziskovanje (študijo je snoval mnogo let) in z neposrednim odnosom skorajda arheološkega kova posveča interniranju civilistov v letih 1940-43. Ta temna usoda italijanske državne preteklosti je doletela Italijane same, tuje državljane in Jude: deležni smo je žal bili tudi Slovenci, saj je bilo v proučevanem razdobju interniranih okoli 30 tisoč naših rojakov iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki jo je med vojno zasedla Italija, a tudi nekaj tisoč Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine in Istre. Avtor knjige, ki poučuje na univerzi v Kalabriji, pregledno popisuje posamezna taborišča tako v Italiji kot na Rabu in v Dalmaciji, bodisi tista, ki jih je upravljalo notranje ministrstvo, bodisi tista, ki jih je upravljala vojaška oblast. Leta 2006 je Capogrecova knjiga doživela hrvaški prevod, v naš materni jezik pa jo je prevedla zgodovinarka dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Na 314 straneh z barvnimi prilogami jo je izdalo Publicistično društvo ZAK iz Ljubljane pod naslovom Fašistična taborišča, Internacije civilistov v fašistični Italiji (1940-1943).
Kot je na večeru uvodoma poudaril novinar Ivo Jevnikar, je Capogrecova knjiga med drugim vplivala na nadaljnji razvoj delovanja mešane slovensko-italijanske zgodovinske komisije, prevajalka dr. Troha pa vidi vrednost strokovnega dela v natančnem poučevanju celotnega fašističnega internacijskega sistema, začenši s številom različnih taboriščnih in internacijskih objektov, s številom taboriščnikov oziroma internirancev ter smrti znotraj te populacije. “V tovrstni fašistični represiji so bili pripadniki slovenske in splošneje slovanske narodnosti na slabšem kot ostali. Najhujšo usodo so delili taboriščniki na otoku Rab”, je dejala zgodovinarka in poudarila še eno prednost knjige, in sicer dejstvo, da jo je spisal italijanski zgodovinar. Omenila je tudi komaj izdano publikacijo o taborišču v kraju Monigo v Trevisu zgodovinarke Meneghettijeve in dolgoletna prizadevanja kolegice Alessandre Kersevan.
Pomenljiv je bil dodatek dr. Trohe, da bi tudi v Sloveniji potrebovali korak naprej v širjenju izsledkov tovrstnih raziskav: “Žal so teh študij deležni še vedno v večji meri le zgodovinarji. To preteklost pa bi morali spoznati tudi mladi”, je dejala.
Trd oreh predstavljajo še vedno naši sosedje, ki so zaradi političnih razlogov ves povojni čas zamolčevali krivice, ki so jih prizadejali Slovencem in ostalim jetnikom. Ta spomin je bil dejansko izrinjen iz zavesti in prikrit mlajšim generacijam. Neomajno ‘apostolsko pričevanje’ pa že vrsto let počenja pisatelj in nekdanji taboriščnik, pisatelj Boris Pahor, čigar razmišljanje v Peterlinovi dvorani je dalo celotnemu večeru posebno težo. “Javno mnenje, država sama, šolska politika so do te tematike neposlušni. Vedno znova opominjajo na krivde nacizma, na fašistične zločine pa pozabljajo oziroma jih zamolčijo”, je dejal. Poudaril je, da so tedanji zločinci ostali nekaznovani, taboriščna tematika pa je tudi v jugoslovanski Sloveniji bila tabu tema. Spomnil je, kako je režim onečastil izkušnjo taboriščnikov z zloglasnimi Dachavskimi procesi, češ da so bili edini čisti branilci domovine le partizani. “Spomin na naše mrtve moramo venomer obhajati”, je dejal in izrazil podporo koordinatorju kulturnega društva Terre di Confine in strokovnjaku za taborišče v Višku prof. Ferrucciu Tassinu, ki se že vrsto let zavzema, da bi ta kraj trpljenja v Furlanski nižini ne tonil v pozabo. Kot sta bila soglasna Tassin in Capogreco, je potrebno te objekte rešiti kolesja marsikaterih nečastnih interesnih brezbrižnosti. Pravšnje ovrednotenje mora sloneti na spoštovanju tistih, ki so v teh krajih trpeli. Pravično bi zato bilo, da se usoda teh oseb ne vpleta v prav tako tragične usode pripadnikov drugih narodnosti ali veroizpovedi (na primer Židov): spominska obeležja, ki jih ne bo nikoli preveč, naj ta vidik upoštevajo.
IG

“Čuvati spomin v Italiji, pomeni ščititi demokratično ureditev same države”.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme