Odtenki meje – Umetniki v dialogu za GO! 2025: na platnih, v kipih, barvah in oblikah se razprostira svet brez pregrad

Odtenki meje je naslov razstave, ki obiskovalcem galerije Kulturnega centra Lojze Bratuž ponuja priložnost za razmislek o pomenu meja v sodobni družbi ter o načinih, kako te vplivajo na naše dojemanje sveta in medsebojne odnose. Gre za širši medkulturni in multidisciplinarni projekt, ki besedo prepušča umetnosti v njenih najznačilnejših oblikah. Na razstavi namreč sodeluje šestdeset umetnikov iz Goriške, Italije in Slovenije, ki predstavljajo širok spekter stilov in tehnik. Razstava, katere slavnostno odprtje je bilo v četrtek, 30. januarja, raziskuje temo ustvarjalnosti, ki presega geografske meje in ustvarja širši prostor za srečanje, izmenjavo mnenj in mednarodno povezovanje v pravem duhu EPK 2025.

Na odru velike dvorane KCLB je na odprtju množično občinstvo uvodno pozdravila predsednica ustanove Franka Žgavec, ki je dejala, da je razstava “zgodba o sodelovanju z umetniki iz našega širšega goriškega prostora, Slovencev in Italijanov, ki jih predstavljamo v naši galeriji”. Pohvalila je tudi naše prednike, umetnike, “ki so kljub takratni železni zavesi že v šestdesetih letih čutili potrebo po sodelovanju, izmenjavi umetniških izkušenj in željo po sodelovanju”. Predsednica KCLB se je nanašala na skupino umetnikov, prijateljev, intelektualcev in ljubiteljev umetnosti ter kulture, ki so v popolnem nasprotju s politiko in ideologijo tistega časa zasnovali projekt 2xGO in od leta 1969 do 1973 organizirali kar dvanajst umetniških razstav, ki so jim sledile še tri v letih 1984 in 1985 – zadnja razstava, leta 2006, je nastala v povsem drugačnem vzdušju. Na razstavi Odtenki meje so na ogled tudi dela nekaterih od teh umetnikov. Franka Žgavec je še posebej opozorila na delo pokojnega Luciana de Gironcolija, duše projekta 2xGO, nazadnje pa je dodala, “naj razstava utrdi čezmejno sodelovanje, naj bo vsestranska kultura vezna nit med nami, tista nit, ki podira meje, postavlja na prvo mesto prijateljstvo, spoštovanje in sodelovanje”.

Po pozdravu goriškega občinskega odbornika Fabrizia Oretija sta za glasbeni intermezzo poskrbeli violinistka Mateja Manzato, gojenka SCGV Emil Komel iz razreda prof. Mojce Križnič, in prof. Eva Dolinšek, ki jo je spremljala na klavirju. Povezovalka večera Ema Terpin je nato besedo predala Saši Quinziju. Umetnostni zgodovinar je začetno spregovoril o Lojzetu Bratužu, “ki ni poznal meje, živel je na Goriškem, ko sta bili mesti ob meji še enotni, celoviti”, in o njegovi ženi Ljubki Šorli, “ki je mejo poznala in nam je pokazala, kako se lahko ob meji živi, kako se lahko mejo prekorači”. Quinzi se je nanašal na pesničine poezije s tolminsko tematiko, v katerih je “čustveno obarvala prehod meje”, pokazala na to, kaj pomeni čezmejno doživljati Goriško.

Razstava Odtenki meje po besedah umetnostnega zgodovinarja nudi enkratno priložnost obiskovalcem celotne Goriške, da spoznajo umetnike, ki ustvarjajo na tem ozemlju. Goriška ima namreč izjemno dolgo slikarsko tradicijo, ki sega že v 14. stoletje, bila je središče slikarskih delavnic, rojstno mesto pomembnih slikarjev, “slikarska tradicija Gorico ločuje od vasi, dela jo mesto, razstava pa to tradicijo potrjuje”. Quinzi je v nadaljevanju svojega govora poudaril, da je namen razstave biti poklon umetnikom, tudi tistim, ki so proti koncu šestdesetih let delovali čezmejno, prijateljsko, na podlagi osebnega zaupanja in ljubezni do likovne umetnosti. Ta umetnost deluje neverbalno, ne potrebuje besed, samo podobe, s svojo močjo lajša medsebojno sporazumevanje.

Razen slike Luciana de Gironcolija so v razstavo vključena dela še živečih avtorjev. Saša Quinzi jih je uvedel s krajšim stavkom oz. mislijo, “spodbudo, da se približamo sodobni umetnosti, v kateri lahko vsak od nas najde nekaj zase”, medtem ko si jih je lahko občinstvo ogledovalo v videoprojekciji, delu fotografa Carla Sclauzera.

Zamisel o razstavi ima korenine v preteklosti, v tistih težkih časih, ko smo mejo doživljali in je bila za mnoge nepropustna. Meja za ljudi, ki ob njej živimo, ni zgolj črta na zemljevidu. Mejo ustvarjajo zgodbe, spomini in včasih brazgotine, ki ločujejo, krojijo usode, puščajo rane, a obenem lahko povezujejo. Tisti, ki so prehajali mejo, tudi takrat, ko je bila fizična in hermetično zaprta, so bili prav umetniki. Skozi svoja dela so tkali vezi, krepili dialog in opominjali, da skupna zgodovina ni le razdeljenost, temveč tudi bogastvo srečevanja, sobivanja in izmenjave.

Na platnih, v kipih, barvah in oblikah se v Kulturnem centru Lojze Bratuž razprostira svet brez pregrad. Zgodovina se srečuje s prihodnostjo, osebne zgodbe postajajo univerzalne in meje se spreminjajo v prelome luči. V barvah se prepletajo spomini preteklosti in sanje o prihodnosti, v črtah in krivuljah se rišejo poti, ki ne ločujejo, temveč nas vodijo drugega k drugemu. Šestdeset glasov, šestdeset vizij, eno skupno sporočilo – kultura je most, ki presega meje narodov in jezika, podira zidove in odpira srca z barvo in njenimi odtenki ali brez njih. Razstava Odtenki meje je poklon dialogu, prijateljstvu in brezmejni domišljiji.