Juliana trail

Od Podbele nazaj proti Kobaridu

31. 12. 2024

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (11)

Seveda sem se spustil do Napoleonovega mosta, stopil nanj in ga s tem nekako pozdravil, prijatelja, pod katerim sem že tolikokrat plaval, tudi kravlal, kar je zaradi dolžine tolmuna tam mogoče. Nenavadno se mi je zdelo, da ni bilo na bregovih reke nikogar, saj je običajno, ko pridem tja, precej ljudi. Še pred nekaj dnevi, ko sem šel mimo z avtom, je bilo nad in pod mostom veliko kopalcev, med pohodom pa le reka, še vedno močno narasla in nemikavno motna, prav nič podobna tisti prijetni poletni rečici, na katero imam in ima marsikdo lepe spomine zaradi tam preživetih brezskrbnih poletnih dni.

Ob cesti sem se spustil do Kampa Lebanč. Na mizah pred lokalom so še vztrajali prazni kozarci in steklenice, ki so me prepričevali, da mi je lahko žal, ker me minuli večer ni bilo zraven, kave, ki sem si je tako želel, pa nisem mogel spiti, ker se obratovalni čas okrepčevalnice še ni začel. Pa nič. In ko sem se spustil naprej do Podbele in še pred začetkom strnjenega naselja zavil proti Kampu Nadiža, ki je bil pred “davnimi” leti prvi tam okrog, in čeprav je bil bar odprt, se nisem ustavil. Ker sem željo po kavi potlačil. Nisem je več potreboval. Bil sem že v drugem filmu. Čim prej sem si želel priti mimo tistih že pretežno praznih počitniških prikolic in avtodomov onkraj ograje, ki jih ni hotelo biti konec, in do poti ob levem bregu Nadiže, kjer še nisem hodil.

Kolovoz, ki je vijugajoče vodil ob reki, tako da sem ji prišel čisto blizu, pa se potem spet oddaljil in jo izgubil z oči in tako naprej in nazaj, so pogosto prečkali narasli pritoki, ki so z grebena Stola še vedno prinašali velike količine vode. In če ne bi bilo številnih mostičkov oziroma brvi – nekateri od njih so imeli tudi imena (po tistih, ki so jih postavili) –, bi težko ohranil suhe čevlje in noge. Zelenje je bilo, glede na vso tisto vodnatost, obilno in gosto, številna položena drevesa pa so dajala vedeti, da je minule dni tudi tam precej močno pihalo.

Nekje pod Borjano se je začela pot vzpenjati in oddaljevati od rečne struge. Kolovoz, ujet v neukročeno vegetacijo, ki je silila nanj, me je, ko reke in njenega šumenja ni bilo več slišati, pripeljal na široko planjavo, kjer je stala tudi večja hiša z gospodarskim poslopjem oziroma domačija Pr› Hurju. Ko sem se ji približal, je iz hiše stopil Nizozemec, s katerim sva se dan prej dvakrat srečala na dveh različnih lokacijah.

Vesela sva bila drug drugega in oba presenečena nad usodo, ki je poskrbela za vnovična srečanja. Potrdil je, da so imela tista jabolka, ki sem jima jih z ženo priporočil v Breginju, res okus po jabolkih, pravih jabolkih, kot so včasih bila. Pohvalil je tamkajšnji apartma, lokacijo in gostoljubje domačinov ter mi ga toplo priporočal, če se bom še kaj potepal tam naokrog, potem pa povedal, da odhajata, da se z ženo odpravljata še za nekaj dni na Krk, pa potem za nekaj dni v Italijo in počasi nazaj v ravninsko Holandijo. Močno sva si še stisnila roki, saj sva ustvarila nekaj trenutkov skupne zgodovine, potem pa adijo, vsak naprej po svoji poti, ki se najbrž ne bosta več prekrižali.

Malo naprej od planjave Pr› Hurju sem stopil na pot, kjer sem pred slabimi 24 urami že hodil. Zanko po Breginjskem kotu sem pripeljal do točke, kjer se je začelo vračanje proti Kobaridu. V vasi Kred sem spet srečal istega rastamana kot med prvo etapo, ko sem hodil v drugo smer. Ležerno je na pol sedel, na pol ležal na betonskem zidku, naslonjen na zunanjo steno ene zadnjih hiš v vasi, in pljuckal že drugo pivo, vsaj sodeč po eni že zmečkani pločevinki, ki je počivala ob njem.

“Saj ne vem, ali si šel včeraj ali predvčerajšnjim mimo,” je rekel in verjel sem mu, saj je bilo očitno, da mu čas teče nekoliko drugače in da je zatopljen v svoj svet, precej drugačen od mojega. Pa vendar sva si bila v marsičem verjetno veliko bolj podobna in bliže, kot sem si s kakšnim novodobnim tehnološkim frikom, živečim v virtualnem svetu in navdušenim nad novimi in novimi izdelki in domislicami potrošniške družbe, ki imajo sila kratek rok trajanja, saj jih je treba čim prej zamenjati z novimi modeli in “must have gadgeti” – muhami enodnevnicami, ki takoj ko gre njihovih pet sekund slave mimo, končajo v smeteh, te pa slej ko prej nekje v okolju.

Žalostno, ampak smeti so tiste, ki, se mi zdi, najbolj zaznamujejo našo civilizacijo. Smeti in onesnaževanje, zastrupljanje in uničevanje okolja. Veliko bolj kot znanstveni dosežki in umetniški presežki. In kar se tega tiče, je bil tisti rastaman za planet zagotovo manj škodljiv in bistveno bolj trajnosten od vseh tistih, ki so jih polna usta trajnostnega razvoja, “zero waste” politike in zaskrbljenosti zaradi podnebnih sprememb, njihova dejanja pa jih postavljajo na laž.

Pa čeprav mi je ponudil pivo v pločevinki, ki ni ravno biorazgradljiva, a to je bila bolj izjema, ki potrjuje pravilo. Vljudno sem ga odklonil, saj me je vleklo naprej. Še enkrat sem se mu zahvalil za tiste res izredno sočne hruške, ki mi jih je dal dan prej, mu zaželel vse dobro in zapustil Kred.