Od helsinške listine do Osima in novega razumevanja evropskega dialoga

Petdeset let po podpisu helsinške sklepne listine so se v Gorici in Novi Gorici diplomati in zgodovinarji spomnili poti, ki je Evropi utrla temelje dialoga in miru

Helsinška listina je dokument iz leta 1975, ki so ga podpisale države udeleženke Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Glavni cilj listine je bil zagotoviti mir, spoštovanje meja, človekove pravice in temeljne svoboščine ter spodbujati sodelovanje med državami v Evropi, poudarek je bil tudi na varovanju narodnih manjšin. 50-letnica helsinške listine je bila povod za celodnevni dogodek, ki sta ga priredila Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov iz Ljubljane ter Associazione Nazionale Diplomatica a r. Constantino Nigra iz Rima.

Dopoldanski del simpozija je potekal v Palači De Bassa v Gorici. Posvečen je bil helsinški sklepni listini in zatem še podpisu osimskih sporazumov ter njunemu vplivu na odnose med Zahodom in Vzhodom ter odnosom med Italijo in Jugoslavijo oz. Slovenijo pred petdesetimi in štiridesetimi leti.

Simpozij je po pozdravu Giulie Bernardi, predstavnice Zbornice za trgovino, kmetijstvo, industrijo in obrt Julijske krajine, uvedel predsednik združenja italijanskih diplomatov Giusandrea Mochi Onory. “Beseda ‘skupaj’ je simbol tega, da smo se tukaj našli v tem ugodnem trenutku med Gorico in Novo Gorico. To, da smo skupaj, smo kot diplomati delali vse svoje življenje,” je dejal veleposlanik in prebral tudi pisni pozdrav italijanskega ministra za zunanje zadeve Antonia Tajanija. Minister je poudaril, da sta danes mesti simbol bratstva in rodovitnega sodelovanja. V imenu Donate Vianelli, rektorice Univerze v Trstu, je pozdravil Mauro Tretiach, navzoče je nagovoril ravnatelj goriškega sedeža tržaške univerze Georg Meyr, pisno sporočilo pa je poslala Claudia Colla, predstavnica Evropske komisije v Italiji. V imenu goriške občinske uprave je spregovorila občinska odbornica Sarah Filisetti, slovenski veleposlanik v Rimu Matjaž Longar pa je prebral poslanico podpredsednice vlade RS in ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon. Slednja je izpostavila, da je bil svet leta 1975, ko je bila helsinška listina sklenjena, kljub navidezno stabilnejši blokovski ureditvi soočen z vrsto mednarodnih izzivov – “podobno kot danes se je šlo tudi takrat za preplet političnih, vojaških in gospodarskih razlogov za skrb”. Ministrica je poudarila, da je podpis listine odprl pot dialogu, njen namen je bil spoštovanje mednarodnega prava, človekovih pravic in suverenosti držav, torej načel, ki so v današnjem svetu ponovno ogrožena. Longar je razmišljal o italijansko-jugoslovanskih odnosih, za izboljšanje katerih so bili še najbolj pomembni osimski sporazumi. Od vzpostavitve samostojne slovenske države so se odnosi med državama kvalitativno nadgradili, četudi so bila obdobja, ko “sodelovanje med državama ni dosegalo optimalnih potencialov z obeh strani”. Po vstopu RS v Evropsko unijo so odnosi med sosedama postopoma začeli dosegati drugačno raven, k temu pa so po Longarjevih besedah pripomogla tudi pomembna simbolična dejanja predsednikov Pahorja in Mattarelle.

V prvem delu simpozija so upokojeni diplomati Italije in Slovenije ter zgodovinar obnovili pol stoletja zgodovine in diplomacije za mir in ekonomsko sodelovanje v Evropi. Spregovorili so Francesco Bascone, nekdanji vodja italijanske delegacije pri OVSE, organizacije za varnost in sodelovanje, ki je nastala 20 let po Helsinkih, nekdanja slovenska veleposlanika Božo Cerar in Andrej Grasselli ter Raoul Pupo. Njihove posege je povezoval novinar Alberto Flores D’Arcais, ki je začetno obnovil dogajanje pred 50 leti, ko so se v Helsinkih v času razdeljenosti in mednarodnih trenj zbrali voditelji 35 držav, ZDA, SZ, Kanade in večine evropskih držav. “Svet je iskal pot, kako zagotoviti stabilnost kontinenta in odpreti prostore za dialog – rezultat je bil končni akt Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, dokument, iz katerega bo pozneje nastala OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi).”

Dogajanje v Helsinkih je bil poskus, da se logika zidu nadomesti z logiko dialoga, da se po diplomatski poti poišče dogovor o varnosti in nedotakljivosti meja, gospodarskem in tehnološkem sodelovanju ter človekovih pravicah. Francesco Bascone je orisal večletno pot do konference in nastanka OVSE. Pobudo za konferenco je dala SZ že leta 1969, leto po invaziji na Češkoslovaško. Bilo je obdobje politične “normalizacije”, SZ si je prizadevala utrditi obstoječe geopolitično stanje v Evropi: želeli so poudariti nedotakljivost meja v času blokovske delitve, nasprotovali so združitvi Nemčij in si želeli oddaljitev ZDA iz Evrope. “Zahodna diplomacija je takrat jasno razumela, da kaznovati ali izolirati SZ ne vodi nikamor,” je dejal Bascone in poudaril, da so si voditelji zahodnih držav prizadevali vključiti v dogovore tudi ZDA in Kanado. V Helsinkih je Zahod sprejel izziv SZ, pogajanja pa razširil na gospodarsko in tehnološko sodelovanje, spoštovanje človekovih pravic in okolja. Priprave na podpis helsinške sklepne listine so lahko po besedah veleposlanika navdih za sodobni čas, ko evropska diplomacija nima več bistvene vloge.

“Pred 50 in več leti je bila podoba Evrope precej drugačna od današnje,” je začetno dejal veleposlanik Božo Cerar, eden od pobudnikov srečanja, ki je orisal stanje v času, ko je kontinent delila železna zavesa. Poudaril je, da je bilo tedaj kar nekaj zaostritev in stanje je kazalo, da bo lahko “hladna vojna prešla v vročo, ki bi lahko ob uporabi jedrskega orožja evropske narode izbrisala z zemeljskega obličja”. Do t. i. helsinškega procesa je po Cerarjevih besedah prišlo, da bi se svet izognil katastrofi, da bi se zmanjšale napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom ter se počasi vzpostavilo sodelovanje med njima. “S helsinško listino je popuščanje napetosti v Evropi doseglo vrh.” Pobuda je prišla s strani Varšavskega pakta oz. SZ, ki je upala, da bo s tem zacementirala delitve v Evropi, razvoj sodelovanja na štirih omenjenih področjih pa je šel ravno v nasprotno smer: prispeval je k razpadu Varšavskega pakta, SZ in komunizma ter širjenju demokracije proti vzhodu kontinenta. Izgradila se je nova povojna evropska politično-varnostna arhitektura, ki je temeljila na novih načelih sožitja – “varnost v Evropi so povezali s spoštovanjem človekovih pravic in osnovnih svoboščin”. Utrdili so se bilateralni odnosi med posameznimi evropskimi državami in to vzdušje je privedlo tudi do osimskih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo, ki so uredili vprašanje meje med državama in druga pereča vprašanja. Cerar se je v svojem posegu podrobno posvetil pogajanjem pred podpisom sporazumov v Osimu in nadaljnjemu razvoju diplomatskih odnosov med državama. “Osimski sporazumi in začetek njihovega uresničevanja so najpomembnejši dogodek po drugi svetovni vojni za življenje ob meji. Predstavljajo temelj, na katerem so se gradili in se gradijo slovensko-italijanski odnosi.”

Zgodovinar Raoul Pupo je že na začetku svojega nagovora dejal, da zgodovinarji ne soglašajo s trditvijo, da Osimo izvira iz Helsinkov – “Duh Helsinkov je služil le kot retorično sredstvo, s katerim so želeli javnosti prijazneje predstaviti osimske sporazume.” Koraki v procesu, ki je privedel do podpisa sporazumov v Osimu, so imeli svoje paradokse, a v resnici takšne okoliščine v mednarodnih odnosih niso bile redke. Po zgodovinarjevih besedah sta bili obe strani trdno prepričani o nujnosti doseganja stabilizacije meje, vendar sta se razhajali glede metode in nekaterih konkretnih vprašanj, kar je občasno celo ogrožalo potek pogajanj. Prisoten je bil skupen strah in medsebojno pretirano dojemanje šibkosti druge strani, predvsem po intervenciji SZ v Pragi in glede tega, kaj bi se lahko zgodilo v Jugoslaviji po Titovi smrti. Drugi, nič manj skrb vzbujajoč scenarij je predvideval razpad jugoslovanske federacije, kar se je pozneje dejansko zgodilo, s tveganjem sovjetskega posredovanja v obrambi socializma, kar bi lahko privedlo celo do tretje svetovne vojne. Vse to je vodilo v iskanje dogovora, pot pa ni bila lahka. Jugoslavija je namreč tedaj zahtevala polno zaščito slovenske manjšine po vsej FJK, Italija pa je na Videmskem ni hotela. Italijanska država je želela tudi pridobiti simboličen del ozemlja v takratni coni B, ki je bila pod jugoslovansko upravo. Nazadnje so diplomati, kljub nezadovoljstvu nekaterih, ti dve oviri premostili in le dosegli dogovor.

Andrej Grasselli se je v svojem posegu osredotočil na pravne vidike osimskih sporazumov. Začetno se je posvetil besedišču in poudaril, da s pravnega vidika ni razlike med pogodbo in sporazumom, nato je spregovoril o ratifikacijskih instrumentih, po katerih je pogodba stopila v veljavo. “Ti sporazumi so omogočili sodelovanje ob meji, na kateri pa so še vedno bili vojaki, jugoslovanski graničarji, ki so imeli pravico ubiti človeka samo, če je prečkal mejo.” Grasselli je orisal vsebino sporazumov: glede kopnega sporazumi niso določali nove meje, potrdili so tiste, postavljene leta 1947 z mirovno pogodbo, uspešno so rešili tudi razmejitev na morju, ki prej, z Londonskim memorandumom, ni bila natančno označena. “Osimski sporazumi so nadgradili tudi manjšinsko zaščito iz Londonskega memoranduma, ki za Italijo ni bil nikoli mednarodnopravno veljavni akt,” je še dejal govornik, ki je dodal, da je Slovenija z nasledstvom Jugoslavije sprejela vse obveze iz sporazumov. Izpostavil je, da je Osimo prispeval k odprtosti obmejnega prostora, krepitvi medsebojnih odnosov, a bistvene spremembe so prišle z vstopom Slovenije in kasneje Hrvaške v EU.

Ob zaključku jutranjega dela posveta so spregovorili še veleposlanika Massimo Spinetti in Bogdan Benko ter Francesca Zilio, raziskovalka v italijansko-nemškem centru za evropski dialog Villa Vigoni. Posvet se je v popoldanskih urah nadaljeval v prostorih EPIC centra v Novi Gorici, kjer so se predavatelji posvetili razpravi o današnjem stanju v Evropi, italijansko-slovenskim odnosom in prihodnjim perspektivam.