Obrobnosti (3)

“Tako pač je”! je rekla znanka, ko sem med pogovorom omenil, da mi je žal, ker mi ni uspelo iti na pogreb prijatelja Maurizia, ki smo ga poznali na Goriškem vsi ljubitelji likovne umetnosti. Pred leti je redno obiskoval vsako goriško razstavo, prihajal je tudi v slovenske razstavne prostore, sam je tudi slikal, njegove abstraktne slike so že takrat izražale trpljenje.
Tema ga je za vedno potegnila vase, zdravil se je v psihiatrični bolnišnici, na Travniku sva se srečevala, po navadi je prosil za cigareto, občasno sva spila kavo skupaj, vedno slabše je šlo z njim, duševna stiska je bila vse bolj grozna.
Nekega večera je pozdravil prijateljico v baru na Travniku, šel v poznih urah domov, tam ogovoril sosedo in ji mimogrede rekel, da se gre vreč v Sočo. Svetovala mu je, naj gre spat, vajena je bila njegovih stisk.
Našli so ga čez nekaj dni, skromni zapisi v dnevnem tisku v črni kroniki, le na družbenih omrežjih sem izvedel, kdo se je utopil. Na poti domov sem v avtu v mislih podoživljal zadnje srečanje z njim, na Travniku, pravzaprav pri gospe Vesni, pred predorom, kjer se je po navadi ustavil, včasih spil kavo, pojedel sendvič, bil v mednarodni družbi, ki se tam zbira. Odtrpel je svoje, tema ga je vzela. Eno največjih skrivnosti je trpljenje, tisto neznansko, ki ti zakrije svetlobo.
Prijatelj duhovnik, ki je daroval pogrebno mašo za Mauriziom, mi je kasneje povedal, da niso delali reklame za pogreb, da pa je bila cerkev sv. Ignacija prepolna.
Še enkrat sem ponovil, da mi je žal, ker nisem vedel za pogreb.
Tako blizu, tako daleč smo si.
V baru mi je prijateljica kasneje rekla, da je mislila, da vem. Nisem.
Znanka je hotela še enkrat reči, da tako pač je, kot reče vedno, ko ne ve, kaj naj bi rekla, ko sem se mirno obrnil in ji rekel, da ni tako: “Ne sme biti tako”!
Rad imam ljudi na robu.
Vse življenje živim na robu nečesa.
Obrobje mi je življenjski prostor, narodno, državno, družbeno, umetniško, človeško obrobje, vedno le obrobje, periferija nečesa. Zato mi je blizu papež Frančišek, ki nas kristjane pošilja na obrobje. Iskat naj gremo druge ljudi, tiste, ki živijo na obrobju!
Maurizio je bil lepa oseba, včasih težek, kot so po navadi težki hudi duševni bolniki, a včasih tako pronicljiv, da je zabolelo.
Imel je krasen nasmeh.
Eden manj in vse manj nas je, ki se občasno zberemo na razstavah. Znani goriški likovni umetnik mi je pred dnevi dejal, da je nehal, že dolgo, predolgo ne proda ničesar, poiskal si je drugo delo, zdaj pleska stanovanja in ne hodi več na razstave: “Zadnja, ki sem jo imel, je bila samo priložnost, da so ljudje pili in jedli, kar sem sam pripravil za druženje po razstavi, drugega ni bilo. Niti moja dela jih niso zanimala”.
“Bi kupovali tako, ne, da bi jim ti podaril”? sem bolj sebi navrgel kot njemu.
In je šel z grenkim nasmehom po Gosposki ulici naprej.
Mimo sta šli dve novodobni Goričanki, Arabki z otroki, pet sta jih peljali, ena je bila tudi noseča.
Pomislil sem: “Ja, oni ne hodijo na razstave”.
Na poti domov sem sinu Luki v avtu rekel, da “morava zmoliti en Oče naš za prijatelja Maurizia, ki so ga danes pokopali. Veš, bil je bolan in ni zmogel več”. Ko sva odmolila, je Luka rekel, da sem zadnje čase izgubil veliko prijateljev, sam pa sem mu z roko pokazal žitno polje ob cesti: “Poglej to lepoto plapolanja žita v vetru”!
Konec tedna sem moral v Zelarino, kjer se zbiramo odgovorni uredniki Državne zveze katoliških tednikov FISC iz Triveneta na sestankih. Zelarino je mestece pod Mestrami. Kdor se zadnje čase poslužuje avtoceste, ki vodi iz naše dežele v Veneto, ve, da je postala prava ruska ruleta: če imaš srečo, prideš do Benetk v spodobnem času, ko se pa zgodijo nesreče, le-teh je zadnje dni ogromno, si več ur uklenjen v jeklen objem avtoceste.
Imel sem srečo, tik pred Zelarinom je več krožišč, kot jih je tudi pri nas vse (pre) več, na enem sem v kotu svojega očesa ujel lep prizor mlade arabske mame, videl sem jo v hrbet, ki je hodila z dvema otrokoma, na hrbtu sta nosila torbici. Veselo sta čebljala ob njej in prešinilo me je, da se ta mama vsak dan zanju žrtvuje, najbrž jih vodi iz oddaljene vasi v Zelarino peš v šolo.
Revščino poznam zelo, zelo dobro iz prve roke.
In jo seveda zato tudi danes vidim.
Tisti, ki sam revščine ni doživel, živel, preživel, je ne vidi.
V pogledu na arabsko mamo in njena dva fantiča je bilo nekaj milega in istočasno strašljivega, milina je govorila o odnosu matere do otrok, revščina vsega okrog njih pa je bila strašljiva.
In sem jezno pomislil na gospo med tridesetimi in štiridesetimi leti, ki me je nejevoljno pogledala isto jutro v veliki trgovini, ko sem hotel mimo nje. Nisem razumel in sem se ustavil, meni se je mudilo v Veneto, ona je pa prav lagodno in počasi nakladala psička v voziček, še prej mu je seveda spodobno postlala.
Ko sem končno le lahko šel mimo nje, je nekaj zasikala za mano, na blagajni sem plačal sendvič za na pot in od prijazne prodajalke izvedel, da so morali pred časom nabaviti več vozičkov za pse.
“Eni vozijo pse v vozičkih v trgovino, drugi pa vozijo otroke kilometre daleč peš v šolo”, sem pomislil jezen sam nase, ker sem nemočno sam pri sebi ugotovil, da ima prav goriški duhovnik, prijatelj, ko pravi, da je goriška prihodnost v rokah tistih, ki imajo otroke. In to gotovo niso tiste Goričanke, ki imajo pse namesto otrok.
Kolegu Danijelu sem osupel ob kavi pripovedoval o vozičkih za pse in posebnih torbah za pse v naših supermarketih, ko je mimo prišel zamorec in naju zaprosil za drobiž.
Danijel je rekel, da to pozna že dolgo: “Se vidi, da ne hodiš dosti po nakupih”.
Pripovedoval sem mu o Arabki z dvema otrokoma na krožišču pred Zelarinom, dodal sem, da se mi je zdelo, kot da vidim sebe pred več kot petdesetimi leti, le s to razliko, da smo mi hodili sami več kilometrov do šole.
In sem zlobno dodal, da bi mi bilo všeč, če bi eden od dveh malih šolarčkov ob mami Arabki v življenju postal zdravnik, da bi morda zdravil tisto oholo gospo, ki se je zmrdovala nad mano, ker sem hotel mimo nje, ko je ona nakladala v voziček svoje razvajeno ščene.
“Pa misliš, da ne razumejo, kje živijo? Ne pogledajo okrog sebe in ne vidijo, kje živimo”? sem vrtal dalje v kolego.
“Pa saj ti je rekla tista gospa, da tako pač je, ne”?
Odvrnil sem, da sam navijam za malega Arabca, tistega, ki je mamo vlekel za rokav, da ga je tam na krožišču v izgubljenem Venetu poslušala.
Pred veliko leti mi je pri vojakih srbski tovariš in prijatelj Rade, v nekem ledenem jutru za tankom v kasarni v vojašnici v Zrenjaninu, povedal, da imajo Srbi pregovor, ki pravi: “Kdor ima ovce, ta bo imel tudi planino”.
Vprašal sem ga namreč, kako se bo izšlo z Albanci na Kosovu in v Metiohiji, takrat so namreč javno protestirali.
Vemo, kako se je izšlo.
Pravzaprav za Metiohijo danes nihče niti ne ve več!