Obrobnosti (2)
… prav zato smo ljubitelji poezije na tihem prepričani, da je v svetovnem merilu izjemno malo pesmi, ki jih lahko imamo za vrhunske, njih tema pa je ljubezen.
Morda so nam zato tako všeč tisti drobci, ki so se ohranili iz zajetnega opusa stare grške pesnice Sapfo, kot smo ljubitelji samotnega branja poezije tudi vedno veseli, ko naletimo na stih, morda kitico, pesem, v katerih je ljubezen kristalno čista in nam je ob prebiranju lepo. To so tisti trenutki sreče vsakega bralca, ko se najde v pesnikovih ali pesničinih besedah, lepoti povedanega, izbranih besedah, ki jih bralke in bralci nekje globoko čutimo, a jih nismo sposobni na tako lep, dovršen način (iz) povedati.
Sam pa sem prepričan, da je podobno tudi z opisovanjem nasilja, z razlaganjem nasilja in nasploh z nasiljem samim. Vsaj zame je tako.
Pred časom sem prijatelju Alešu ponovil to, kar sem mu pred veliko leti že rekel, namreč to, da bi v šolo uvedel nekaj knjig kot obvezno branje, na njegov začudeni pogled, sem mu odvrnil, da bi gotovo med obvezno branje dal knjigo Skriti spomin Angele Vode, v vseh slovenskih šolah bi jo morali prebrati in se o strašnem trpljenju te naše laične svetnice kaj naučiti!!!, kot sem tudi dodal, da je francoski pisec, zdravnik, predvsem pa človek, ki je korenito spremenil sodobno francosko književnost, Louis-Ferdinand Celine, napisal roman, po katerem vsaka bralka ali bralec ve, kaj je nasilje, kaj je vojna; gre za njegov roman Potovanje na konec noči, ki ga je v slovenščino prelil Branko Madžarevič.
Če se te ti dve knjigi ne dotakneta, potem je nekaj s tabo narobe! Če po teh dveh prebranih knjigah ne spremeniš pogleda na zgodovino, je nekaj narobe, hudo narobe!
Obe knjigi govorita o nasilju in žrtvah, kajti vsako nasilje ima na eni strani nasilneža, krvnika, na drugi strani pa žrtev.
Vem, našteli mi boste vrsto knjig, ki ste jih prebrali, sam bi tu dodal vsaj še pretresljivo Ženska v Berlinu, v katerih je nasilja toliko, da me je dobesedno groza, a vzel sem ta vrhunska knjižna dela zato, da bi podčrtal, da se o nasilju, ki je vedno sad “banalnosti zla”, kot je zapisala Hannah Arendt, ko je v Jeruzalemu po drugi svetovni vojni kot Judinja, ki je preživela holokavst, prisostvovala v Jeruzalemu sojenju enemu največjih zločincev in izvajalcev pogroma nad Judi, Adolfu Eichmannu (Eichmann in Jerusalem: A Report on the Banality of Evil), še zmore pisati na dostojen način, skušati pojasniti, opisati nasilje, če se ga razumeti ne zmore, morda tudi ne sme.
Pa vendar si upam napisati, da je vsakodnevno nasilje neprimerno bolj kruto in tudi bolj banalno, v svoji grdoti in zlu predvsem bolj vulgarno, kot vse, kar o nasilju lahko preberemo, vidimo, slišimo, tudi slutimo.
Čisto na obrobju vsega dogajanja v teh dneh sem povedal tudi dve priložnostni misli ob odprtju likovne razstave goriške skupine, predvsem ženskih prostovoljk, ki skušajo najprej po telefonu, in če se da, tudi neposredno pomagati žrtvam nasilja v družini, predvsem ženskam. Skupina žena, ki so doživele nasilje, skuša s slikanjem na platno premagati svoje travme, zaživeti na novo, če se seveda da, zlo namreč rojeva zlo, rane zla, nasilja, se ne celijo, vedno ostanejo krvave, nikdar ne gredo v pozabo, za vedno zaznamujejo žrtev.
Ko sem odhajal, mi je ena od organizatork stisnila v roke drobno knjižico, v kateri Goričanka opisuje svojo trnovo pot iz pogubnega oklepa nasilja, iskanje smisla življenja v slikanju, doživeto zlo skuša kot žrtev preboleti z odslikavanjem lepega in dobrega.
Na Travniku sem ob izhodu videl skupino prebežnikov, kot imenujemo pretežno pakistanske fante, ki so žrtve vojnega in gospodarskega nasilja in so mesece prenočevali v goriškem predoru, ki so ga te dni izpraznili, zaprli, očistili, večino beguncev preselili drugam.
Ne maram cenenega moraliziranja, tudi tistih ne, ki so na družbenih omrežjih tako “človekoljubni”, da vsako rešitev takoj cinično in z zasmehom pospremijo. Tudi tokrat so se razpisali o naši dvoličnosti, češ, zdaj prebežnikov več ni v predoru, bomo zato lahko na sejem svetega Andreja šli mirne vesti, ne bomo jih pa videli prenočevati ob Soči. Ceneno je to in nič ne pomaga. Dvolično je. Čisto nič ne pomaga ceneno in prazno moraliziranje. Bolje kot v predoru bodo prebežniki spali gotovo v ogretem šotoru, ki ga je krajevna Karitas dala organizaciji Zdravniki brez meja, prostovoljci pa so ga postavili na mesto, s katerim upravlja Karitas. Vem, ni dovolj, a nekaj je. Prebežniki so ljudje. Kot smo ljudje mi. Imajo lastno zgodbo, obraz, če ga nismo sposobni več videti, je to naš hudi problem in se postavlja vprašanje, ali smo mi še ljudje.
Včasih ni dovolj tišina, včasih je treba zakričati na glas!
Ob nasilju nad otroki in ženskami sam po navadi onemim, dobesedno otrpnem od notranje bolečine. Kot časnikar skušam ohraniti dostojanstvo vsaj tako, da se ne obnašam kot nekateri kolegi, ki nasilje do potankosti opisujejo, pa naj gre za umor mlade žene ali spolno zlorabo mladoletne osebe, če o nasilju nad otroki niti ne govorim!
Nasilju se lahko upremo tako, da o njem jasno in glasno povemo, da ni nobena rešitev, ker je uperjeno proti sočloveku, ker človeka, vsakega človeka, ni vredno!
In nasilje nad ženskami in otroki je gnusno dejanje, ki meče slabo luč predvsem na nas moške. Prav mi bi morali namreč začeti ravno pri sebi, kot bi moral vsakdo začeti pri sebi in reči ne nasilju.
Nasilje se začne pri besedah, za katere imamo Slovenci pregovor, da so lahko kot nož, ki mori, ki ubija, najprej lepo in dobro v nas in nato v nas samih dela prostor za Zlo, ki potem rojeva nasilje.
Vem, besede niso dovolj, treba je dejanj, vsi smo potrebni sejalcev miru in vsi smo poklicani, da živimo z dejanji in ne z besedami. Preprosto, kot piše v evangeliju.
Zato si lahko ob dnevu, ko smo se spomnili nasilja nad ženskami, samo želimo, da bi se globoko zamislili najprej nad našim obnašanjem in bi tako bilo manj nasilja v naši družbi.
O nasilju za zidovi naših domov se namreč po navadi molči, o njem se žal govori le takrat, ko se nasilje sprevrže v dogodek črne kronike, ob katerem pa je potrebna tišina za globok, tehten premislek in seveda za dejanja miru!
Žrtvam namreč lahko najbolj pomagamo z dejanji in s tišino, ki ta dejanja spremlja.