Obrobnosti (10)

“Kako lep je naš svet”! sem pomislil, ko sem konec poletja po naključju, ki jih seveda ni!, a tako se reče, srečal prijatelja Borisa Pernarčiča iz Medjevasi in sva se razgovorila. Veže naju predvsem zemlja, ki jo Boris pozna, saj kmetuje, ima vinograd in oljke, na domačiji pa žena skrbi za kmečki turizem, ko pa imajo osmico doma, pomaga tudi sam. Napisal sem, da naju veže predvsem zemlja, njega Kraševca in mene Vipavca, dva različna moža, ki sta zrasla na zemlji, jaz sem odšel, on je na zemlji ostal. Hvala Bogu, rečem jaz. Ja, hvala Bogu, da ostanejo taki, ki še vedo, kaj zemlja je. Napisati bi moral, da naju veže predvsem dejstvo, da sva se spoznala v jadralnem klubu Čupa v Sesljanu, kjer sta najina sinova Jan in Luka skupaj najprej spoznala morje, nato postala jadralca in bosta najbrž za vedno ostala povezana z morjem.
“Boris, ti ne veš, kako sem se navezal na laguno in morje”, sem začel Borisu, iz čigar domačije je krasen razgled na Tržaški zaliv.
“O, vem, vem”, je odvrnil Boris in mi povedal, da vsako jutro zgodaj vstaja in se nadiha svežega zraku s pogledom na morje še pred sončnim vzhodom.
“Vsak dan pogledam, če si objavil fotografije zarje v laguni”, mi pove Boris, nato mu povem, da sem si letos dobesedno rešil poletje s temi svojimi samotnimi in ranimi obiski lagune. “Preveč bolezni smo imeli doma, da bi sploh kam šel, tudi kopal se nisem niti enkrat, a ti povem, Boris, da sem si rešil poletje s tem, da sem vsako jutro vsaj uro pred sončnim vzhodom že bil sam v laguni, kjer sem počakal sončni vzhod”.
In Boris mi je povedal nekaj najlepšega, kar sem letos izvedel, tu, na obrobju vsega, kjer nama je dano živeti.
“Ti ne veš, kako lepo je to, da v Devinu skupina fantičev vsak dan lovi ribe, ma ti ne veš, kako je to lepo! Tam je sin od Marka Tavčarja, sin od Patrika Pahorja in drugi, a ne veš, kako lepo jih je gledati, med seboj govorijo slovensko, vsak dan so tam, pravzaprav sem najbrž vesel zato, ker vidim, da je tisto njihov svet, da so tam doma. Ko sem bil sam majhen, ni bilo tako, nismo hodili lovit rib in tudi nerodno nam je bilo tako javno govoriti slovensko. Ti veš, da se nismo bali, a sam sem imel v sebi vedno neko zavoro. Ja, vesel sem, da jih vidim vsak dan tam, kako lovijo ribe. Doma so. To je naš svet in ti fantje to vedo”, je z navdušenjem govoril Boris.
Ko sem sedel v avto, sem pomislil na to, kako sem kot otrok v takrat kristalno čisti reki Vipavi začel loviti najprej majhne menke. Na Vipavskem smo jim rekli m’nki. V Cankarjevem delu sem našel omembo te ribice, sicer pa Slovar slovenskega knjižnega jezika še danes navaja tole: “menèk -nkà tudi mènek -nka – sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo: jesti, loviti menke; ščuke in menki
– zool. morski menek večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme”.
Mi smo imeli za menka drugi naglas, danes niti pravilnega naglasa ne potrebuje nihče več, ker menkov več nihče ne lovi, zanje vedo samo še strokovnjaki, ki pišejo razprave samim sebi, tudi sam ne vem več, ali sploh še so pod prodnim kamenjem v reki Vipavi.
Kot otrok sem se naučil loviti ribe, “na šverc”, na črno seveda, žal mi je, da sem jih kasneje lovil predvsem zato, ker so bile dober in pomemben vir prehrane. “Pazi, da te ne ulovijo”! je bilo stalno mamino opozorilo, ko sem šel lovit postrvi, mislila je na čuvaja, ki je bil za nas zloben človek, zato je po navadi eden od nas stal na straži, drugi smo s podvodno masko in z ostjo, “fošino”, lovili ribe. In seveda smo se posmehovali ribičem s palico, mi smo namreč opravili hitro, tudi kruto, a neposredno, oni so ure in ure hodili ob reki.
Fantiči, ki lovijo ribe v devinskem portiču, mi kar niso šli iz glave, ko sem v avtu pomislil na sliko majhnih dimenzij v tehniki olja na platno, ki sem jo videl pred več kot tridesetimi leti na neki razstavi v Padovi; bila je delo nekega ruskega slikarja iz tridesetih let minulega stoletja, na njej je bil naslikan fantič na pomolu, ob reki je stal v soncu, bila je slika mojega otroštva. Krasna! S seboj nisem imel dovolj denarja zanjo; ko sem čez mesec dni poklical galerista, če jo ima še, mi je dejal, da jo je prodal dan kasneje, spomnil pa se me je, ker sem več kot uro stal pred njo, začaran in v mislih v otroštvu in ob reki Vipavi.
“Škoda”, sem rekel in on je za menoj ponovil: “Škoda, ja”!
Prav zaustavil sem se z avtom ob cesti, da sem poklical Patrika Pahorja, tudi on je iz Medjevasi, borjač njegove domačije je eden najlepših kraških in primorskih borjačev, kar sem jih kdajkoli videl.
“Povej mi vsa imena fantov, ki lovijo ribe v Devinu”! sem bil kratek.
“Ma ne vem vseh, dej, ma kaj te briga”! je začel Patrik, ki tudi ve, kaj je Kras in kaj je zemlja, dom, slovenska beseda.
A mi je pod večer Patrik le poslal imena fantičev, ki so doma v devinskem pristanišču in tam okrog in je morje njihov dom, pomešan seveda s kraško gmajno in slovensko besedo.
Cristian, Samo, Niko, Matej, Saša, Leonardo, Ludovico, to so imena fantov, ki vedo, da je morje njihovo, da je devinsko pristanišče njihov dom, da je morje naše. Od nekdaj.
No, ja, tudi naše, vsaj danes je tako.
Tišina, ki je v laguni pred zarjo, je polna neslutene lepote, nemo govori o svitu, ki naznanja zoro, le-ta je vedno lepša od samega sončnega vzhoda.
Vsako jutro, ko prisostvujem temu čudežu rojstva svetlobe, vem, da je imel prav veliki Dostojevski, ko je zapisal: “Lepota bo rešila svet”!
In vsako jutro sem poleti pomislil na fantiče iz Devina in okoliških vasi, ki so ob uri, ko sem sam stal pred zoro v laguni, še spali, a so kasneje vzeli svojo ribiško palico in odšli v devinsko pristanišče lovit ribe, iskat prijateljstvo, se naužit neizrekljive lepote, ki se bo za vedno naselila v njih in jih nikdar v življenju ne bo pustila na cedilu.

FOTOGRAFIJA: Jurij Krotov, olje na platno