Obisk ministra Mateja Arčona ob 100. obletnici smrti župana, poslanca in odbornika Josipa Pangerca

“Ko se biti Slovenec ni splačalo, je Josip Pangerc ostal Slovenec s srcem in dušo”

Pred sto leti se je poslovila nepozabna osebnost, mož, ki je svoje življenje posvetil služenju slovenskemu narodu, Josip Pangerc. Bil je župan dolinske občine, deželnozborski poslanec, odbornik istrske mejne grofije, podjetnik, umetnik pa še glasbenik in organist. V spomin na njegovo vsestransko delovanje in življenje je Srednjeevropski inštitut J. Pangerc v torek, 7. oktobra, priredil spominsko svečanost na pokopališču v Dolini pri Trstu. Častni gost spominske slovesnosti je bil podpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Minister je ob tej priložnosti obiskal tudi druge dolinske ustanove in organizacije ter spoznal lokalno stvarnost. V spomin na to pozabljeno osebnost je Republika Slovenija letos že posvetila obsežno razstavo v Narodnem muzeju Slovenije, ki je predstavila njegovo življenje, delo in vpliv na slovensko skupnost na Tržaškem in v Istri.

Po jutranjem obisku na dolinski občini, kjer je ministra Arčona sprejel župan Aleksander Coretti, ki je skupaj z občinskimi svetniki in odborniki predstavil delovanje občine ter prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in kulture v lokalnem okolju, se je minister mudil na spominski slovesnosti na dolinskem pokopališču. Spremljali so ga konzul RS v Trstu Gregor Šuc, konzul RS Peter Golob, ljubljanski pomožni škof msgr. Anton Jamnik, domači župnik in škofov vikar za slovenske vernike v Trstu Tomaž Kunaver, župan Coretti ter Marco Manin. Po glasbenem uvodu, za katerega je poskrbel Trobilni kvintet Orkestra Slovenske vojske, in pozdravu Ester Kočevar v imenu organizatorjev je vse prisotne najprej nagovoril župan Coretti. “Josip Pangerc je pokazal, kako lahko v najtežjih razmerah, z močnim etičnim angažiranjem, z globokim krščanskim čutom postavi zaupanje, ki omogoča, da se iz tega rodi družbena organiziranost, ki je bila potrebna za učinkovito reševanje neštetih problemov v obdobju, v katerem je živel,” je uvodoma povedal župan.

Poudaril pa je tudi, da je Pangerc kontroverzna figura, ki ločuje dolinsko vas, zaradi tega je skrajni čas, da se v Dolini začne pravi proces sprave, saj lik Josipa Pangerca danes to zahteva, je sklenil. V imenu stranke Slovenska skupnost je na slovesnosti pozdravil predsednik Damijan Terpin, ki je poudaril, da se morajo danes tisti, ki se ukvarjajo z manjšinsko politiko, zgledovati po takih osebnostih, kot je bil Josip Pangerc, spomnil pa se je tudi Mirka Špacapana, ki je prav tako deloval za dobrobit skupnosti. Pred mikrofon je nato stopil podpredsednik Vlade RS in minister Matej Arčon. V svojem nagovoru se je uvodoma najprej zahvalil vsem, ki so ga lepo sprejeli v Dolini, ter izjavil, da je to vas, kjer močno utripa slovensko srce. Slovenski politik Josip Pangerc, je nadaljeval, je ustvarjal in živel v težkih in konfliktnih časih, bil je tudi mož z veliko širino pogleda in duha. Nato ga je predstavil kot podjetnika in umetnika, ki je imel polno in bogato življenje. “Ko se biti Slovenec ni splačalo, je Josip Pangerc ostal Slovenec s srcem in dušo, s svojim delom, ambicijami, uspehi in prizadevanji,” je poudaril minister, ki je v nadaljevanju svojega govora spregovoril tudi o uspešni razstavi, ki je zaživela v Narodnem muzeju Slovenije. To je dokaz, da matica slovensko zamejstvo resnično dojema kot neločljivi del svojega kulturnega prostora. “V današnjem svetu,” je sklenil Arčon, “se odločite biti Slovenci in odločite se za dialog.” Verjame namreč, da le z odkritim pogovorom lahko najdemo skupne poti in rešitve. Pred odkritjem epitafa na kripti družine Pangerc je pred mikrofonom delila kulturno misel Ignacija Fridl Jarc, odgovorna urednica Slovenske matice, saj je Josip Pangerc bil njen član. Izpostavila je dejstvo, da je bil Pangerc osebnost, ki svoje misli in besede ni samo delil z ljudmi, ampak jih je srčno živel in v njihovem duhu tudi deloval. V nadaljevanju je minister Arčon odkril epitaf in v spremstvu dveh konzulov postavil venec. Družinski spomenik in epitaf je nato ob domačem župniku Tomažu Kunaverju blagoslovil ljubljanski pomožni škof msgr. Anton Jamnik. Ob koncu je vse prisotne v imenu Srednjeevropskega inštituta za zgodovino in kulturo nagovoril Marco Manin. Zahvalil se je vsem, ki so se udeležili spominske slovesnosti in vsem, ki so počastili spomin Josipa Pangerca. “S svojo glasbo, delom in zgledom je Josip Pangerc združeval to, kar je danes redko. Vero v moč kulture, znanja in človečnosti,” je sklenil Manin.

V nadaljevanju si je minister Matej Arčon ogledal gradbišče Pangerčeve rojstne hiše v Dolini, obiskal je župnišče, pastoralni center, torkljo, večnamenski prostor Majence in se pogovoril s predstavniki dolinskih društev.

Nagovor msgr. Ettoreja Malnatija  ob 100. obletnici smrti Josipa Pangerca

Ob 100. obletnici smrti Josipa Pangerca, vidnega duhovnika, glasbenika, politika in kulturnega delavca iz Doline pri Trstu, je monsignor Ettore Malnati v svojem zapisu poudaril pomen ohranjanja spomina na moža, ki je življenje posvetil veri, skupnosti in pravičnosti. Malnati izpostavlja, da se po “sto letih molka” glas pravičnosti ponovno oglaša. “Josip Pangerc, plemeniti in zvesti sin te dolinske zemlje, vstaja iz sence pozabe, da bi se znova rodil v luči hvaležnosti in zgodovine,” je zapisano. Po njegovem mnenju je spomin na Pangerca ostal predolgo prezrt, čeprav je šlo za osebnost, ki je s svojim delovanjem bistveno zaznamovala čas in prostor, v katerem je živela.

Pangerc se je že kot mlad učil glasbe pri Antonu Foersterju, znanem skladatelju in organistu ljubljanske stolnice, in pri župniku Juriju Janu. Malnati poudarja, da je Pangerc že pri šestnajstih letih prevzel vlogo organista in zborovodje domačega pevskega društva v Dolini, kjer je kar štirideset let “prelival zvok orgel in glas ljudstva”. A njegovo delovanje ni bilo omejeno le na umetnost. Bil je občinski tajnik, nato župan in tudi poslanec deželnega zbora Istre ter v tej vlogi zagovarjal pomen izobrazbe in skupnega dobrega. Bil je pobudnik ustanavljanja šol, kulturnih dejavnosti in drugih javnih projektov. “Dostojanstvo naroda raste iz vzgoje in dela,” dodaja Malnati, prav tako, da je Pangerc s svojo držo in poštenostjo pridobil spoštovanje celo tistih, ki niso delili njegovih nazorov. Po prvi svetovni vojni se je z Dunaja vrnil v Trst, kjer je nadaljeval z javnim delovanjem. V okviru istrskega deželnega odbora je skupaj s hrvaškima kolegoma zagovarjal pravice slovenskega naroda in svobodo vesti. Bil je med prvimi, ki so se javno uprli vzponu fašizma in je za to plačal visoko ceno. “Med črnosrajčniki so bili žal tudi ljudje iz teh krajev, toda njega nista premagala ne sovraštvo ne strah,” pravi Malnati.

Ko je Pangerca doletela bolezen, je prejel bolniško maziljenje iz rok tržaško-koprskega škofa Alojzija Fogarja. Po njegovih željah naj bi bil pogreb skromen, brez petja, brez glasbe. A ljudje so želeli drugače. “Tistega dne je Dolina videla množice ljudi: moške, ženske, mlade in stare, ki so prišli izrazit spoštovanje človeku, ki jim je bil kot oče in dobrotnik.” V zapisu Malnati omenja tudi nadaljnje ohranjanje njegove zapuščine: v Narodnem muzeju Slovenije je že odprta razstava, v pripravi pa je tudi muzej, posvečen območju, za katero se je Pangerc tako predano zavzemal. “To ne bo le stavba, ampak simbol srečanja med kulturo in identiteto slovenske skupnosti,” poudarja. Malnati je sklenil, da nas spomin na Pangerca vabi, “da znova odkrijemo pristno navdušenje, odsev notranjega diha, ki človekovo srce spodbuja, da preseže sebičnost in se daruje za skupno dobro”. Josip Pangerc naj bi po njegovih besedah ostal med nami kot “jasen in globok zvok, ki ne ugasne”, kot duhovna prisotnost človeka, ki je živel za druge in umrl z vero, resnico in ljubeznijo v srcu.