Nihče nima prave rešitve

Ko smo čakali škedenjskega kaplana g. Dušana Jakomina pred njegovim domom pred cerkvijo sv. Lovrenca, se je pogled razprostiral vse do mesta, na nasprotni južni strani je bilo tudi videti, kako so se miljski hribi greli v vročem avgustovskem jutru. Nenadoma pa se je za streho poslopja v ‘neposredni razdalji’ prikazal bel dim škedenjske železarne. “Belina dima je odvisna od tega, kako material hladijo s sladko vodo”, nam je povedal g. Jakomin, ko nas je sprejel in nam prikazal dragocen pisni in fotografski material o železarni, ki ga zbira že vrsto let.
Kaže namreč, da so krajevne javne ustanove zapisale zloglasno škedenjsko tovarno dokončni smrti po letu 2015. Ta odločitev pa nosi v sebi kopico novih vprašanj, od usode delavske sile, ki bo do takrat še zaposlena, do možne korenite preureditve tovarniške dejavnosti ali pa bonifikacije področja: zlasti za zadnja dva vidika bo potrebno investirati gmotna sredstva. Prav zato je tržaški župan Roberto Cosolini prejšnji teden pisal ministru za okolje Corradu Cliniju in ministru za razvoj Corradu Passeri. V sporočilu je župan naprosil sogovornika za sestanek, na katerem bi dokončno in predvsem skupno ugriznili v kislo jabolko. “Potrebujemo takojšnji nastop za reševanje škedenjskega vprašanja. To lahko počnemo z aktivno soudeležbo obeh ministrstev”, je zapisal župan Cosolini in se navezal na izjavo o namenih občine same in tržaške pokrajine glede nadaljevanja železarske dejavnosti, ki jo predlaga ministrstvo za razvoj. Cosolini pa v isti sapi pojasnjuje, da hipoteza o ‘čistem železarstvu’ zahteva korenito preorganizacijo domala vseh struktur, ne pa zgolj manjših posegov. Prav zato se župan v pismu navezuje na normo glede ponovne produktivne ureditve kriznih industrijskih področij, ki je vključena v seznam nujnih zadev za ponovno rast države. Te norme je lahko deležno tudi območje škedenjske železarne: potrebne so namreč investicije za tamkajšnjo okoljsko sanacijo in hkratno gradnjo novih infrastruktur in inštalacij ter posledična prekvalifikacija in ponovna zaposlitev delavske sile.
In ravno ta vidik najbolj žuli g. Jakomina. “Kaj mislijo storiti s tem področjem po letu 2015? Na besede bonifikacije ne nasedam več. Tovrstni posegi stanejo preveč. Ali so bonificirali prodročje nekdanje rafinerije Aquila? Žal, bo bolj verjetno, da se bodo po območju zapuščene železarne plazile podgane še veliko let …”, je grenko pristavil škedenjski kaplan in še dodal, da glede tega vprašanja “nihče nima prave rešitve”.
Na mizi je bil že odprt neki star zvezek, ki je za nas postal pravi dragulj, ko nam je g. Jakomin razložil, da predstavljajo tiste rumenkaste strani uradni zapisnik o začetnem obratovanju železarne: “Rodila se je kot podružnica jeseniške železarne”. V lepopisnem avstro-ogrskem slogu je bil zapisan datum 24. novembra 1897. “Ta zvezek mi je pred petnajstimi leti poklonil nekdanji tajnik podjetja Italsider”. G. Jakomin nam je obrazložil, da je železarna v prvih letih oziroma desetletjih življenja zaposlovala tudi nekvalificirane delavce. “To so bili kmetje iz bližnjih vasi, tudi istrskih, ki so ob prihodu ladij romali v Škedenj, da bi z garaškim delom v tovarniškem velikanu rezali družinam debelejše rezine kruha. Delali so najmanj dvanajst ur, v nevarnih pogojih so se staljene kovine, ki so jo usmerjali v ozke talne branše, branili le s parom nizozemskih lesenih cokel”.
Kako pa g. Jakomin doživlja trenutne polemike in dokončen razplet glede obratovanja železarne?
“Tej polemiki sem se načrtno izogibal, da se ne bi spustil v polemiko z gibanjem, ki skrbi za zdravje Škedenjcev. Pognali so se namreč v nepremišljeno kampanjo proti železarni, ne da bi pri tem ponudili pravšnje rešitve. Vsi dobro vemo, da onesnaževanje zaradi obratovanja še kako obstaja. Ta tema pa je postala politično obarvana ob vsaki volilni kampanji”. Po besedah g. Jakomina železarna ni nerazdružljiva enota, ampak skupek treh različnih dejavnosti. Pri tej sta ob goli železarniški dejavnosti soudeleženi podjetji Sertubi in Elettra. G. Jakomin je prepričan, da se te dejavnosti lahko še naprej razvijajo vsaka zase. “Poleg tega onesnaževanje ni razporejeno povsod enako, obstajajo dejansko nekatere cone, ki so bolj podvržene temu kot druge. Res je, da obstaja problem delcev prahu, ki škodujejo zdravju: obenem je včasih zrak nasičen s smradom po “gnilih jajcih” in žveplu, zdravstvene analize za merjenje škodljivosti pa niso bile povsem pošteno izvedene. V času lastništva Italsider je bila tovarna opremljena s primernimi napravami, ki so nadzorovale onesnaževanje in dejansko zmanjševale njegove učinke. “Problem onesnaževanja je postal bolj hud, odkar je železarna postala zasebna last. Ker ni bilo interesentov pri nas v Trstu, so se nad tovarno ‘spravili’ najprej podjetniki iz Lombardije (Lucchini), nato Rusi in še drugi. Zaradi filozofije splošnega varčevanja so naprave v železarni polagoma zastarele, kar je botrovalo vse večjemu onesnaževanju. Vse do danes”. Grenka je bila sklepna ugotovitev škedenjskega kaplana: “Železarna je bila v zadnjih letih zelo rentabilna, kapital, ki bi lahko služil za posodabljanje naprav, pa je romal daleč od tod …”
IG

G. Dušan Jakomin o škedenjski železarni

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme