Ne moremo ostati brez upanja

Misli ob predavanju, ki ga je imel filozof Slavoj Žižek v okviru GO! 2025

Konferenčna dvorana EPICentra v Novi Gorici je 28. novembra gostila slovenskega filozofa Slavoja Žižka s predstavitvijo njegove nove knjige Quantum history (Kvantna zgodovina), ki je izšla pri londonski založbi Bloomsbury. Sočasno so si v dvorani Kinemax na Travniku v Gorici gledalci lahko ogledali dogodek na ekranu prek spleta.

Slavoj Žižek, filozof, poučuje filozofijo na Univerzi v Londonu, New Yorku in Ljubljani ter je avtor ali soavtor več kot 50 knjig na teme od politike do filozofije. Nekateri intelektualci cenijo njegovo ostro ironijo, neakademski pristop in sposobnost opisovanja sodobnega sveta z nekonvencionalnim pogledom. V svoji novi knjigi filozof združuje hegeljansko dialektiko, Lacanovo psihoanalizo in kvantno mehaniko, da bi na novo razmislil o zgodovini, realnosti in političnih možnostih. Žižek, ki se ima za pristnega marksista, je očitno zainteresiran za krizo zahodne politične levice in vsa druga vprašanja, recimo metafizična, skuša napeljati na ta mlin.

Pred časom sem govoril z intelektualcem, tržaškim filozofom in mislecem, ter ga vprašal, kaj misli o Žižku. Povedal mi je, da zna Žižek obračati argumente “na mizi”, a potem nikoli ne pride do sinteze. Na predavanju v Novi Gorici je skušal analizirati družbo in, zanimivo, pri tem je kot izhodišče ponujal obup, ne pa upanje. “Potrebujemo obup, da zberemo pogum, saj samo z majhnimi spremembami ne bo šlo,” je povedal Žižek. In nadaljeval: “Upati pomeni čakati, da bo to storil nekdo drug. Brez upanja bi nam vsem bilo veliko bolje.” Mislim, da se tu Žižek moti, saj je prav širjenje obupa vzrok za cinični in sebični skepticizem, ki vedno bolj uničuje pojem skupnega dobrega. Ko upanje zaide v krizo, se uveljavi nihilizem in človeka potisne v brezno. V zadnjih časih smo priča nekaterim najresnejšim posledicam te antropološke krize. Vedno pogostejša, neupravičena in arogantna uporaba orožja za reševanje mednarodnih sporov ni kaj drugega kot odraz izgube upanja. Samo popolno uničenje vsakršnega upanja za mirno sobivanje lahko namreč vzbudi prepričanje, da je trajna vojna jamstvo za varnost tako v Gazi kot Ukrajini.

Pred kratkim se je v Sloveniji glasovalo o zakonu o “dobri smrti”, evtanaziji po grško. V današnjem času to pomeni pomoč pri samomoru, v vsakem primeru pa način osvoboditi se skrajnega trenutka smrti. A če je upanje dobro, ker izboljšuje tudi zemeljsko življenje, kako potem razložiti upad vere in predvsem vere v življenje v današnji družbi? Razlaga je morda v dejstvu, da je za pomemben del evropske kulture, od Feuerbacha do Freuda, Nietzscheja in Marxa, upanje le iluzija ali samozanikanje, humanizem pa je tisto, kar lahko človek doseže s svojimi omejenimi močmi.

Upadanje upanja je zaznamovalo našo evropsko zgodovino. Toda družba, ki ne verjame več vase, je tudi manj sposobna velikih podvigov in začne verjeti v lažne idole – teh je v zadnjem času kar veliko. Iz tega je nastala predstava o človeku kot nadčloveku, ki je sposoben sam doseči odrešitev in srečo; vendar se je ta predstava na koncu obrnila v svoje nasprotje in povzročila resigniran katastrofizem. Ta apokaliptična vizija prihodnosti, po mojem mnenju, v veliki meri očitno vpliva na krizo mladih generacij, ki se v socioloških analizah pogosto opredeljujejo kot “oropani upanja”.

A kaj bi bilo naše življenje tukaj in zdaj, v tem svetu, če ne bi mogli upati? “Zakaj potem sploh zjutraj vstajamo?” je vprašal nemški filozof Ernst Bloch svojega prijatelja Theodora W. Adorna. Zanj je bilo načelo upanja antropološki temelj človeka in življenjski duh vsake utopije, aktivna sila, ki spodbuja spremembe. Zato lahko rečemo, da kdor ima upanje, živi drugače; kdor upa, prejme novo življenje. V klasičnem svetu je bilo upanje precej muhasta in dvoumna boginja, Elpìs pri Grkih, Spes pri Rimljanih. V mitu, ki ga je pripovedoval grški pesnik Heziod, je bilo upanje shranjeno v posodi, ki jo je Pandora nesrečno odprla in iz nje izpustila vse zlo, ki je in bo po osvoboditvi večno mučilo človeštvo. Toda upanje je ostalo v posodi, Pandori je uspelo posodo ponovno zapreti in tako je upanje postalo protistrup za zlo, s katerim je prej sobivalo.

Moč upanja za krščanstvo izhaja iz dejstva, da ta temelji na obljubi Odrešenika: “Naše upanje je tako gotovo, da je, kot da bi se že uresničilo. Nimamo namreč nobenega strahu, saj je obljubo dala Resnica, Resnica pa se ne more motiti niti zavajati,” piše sv. Avguštin v Komentarju k psalmom. Od takrat je torej mogoče, rekel bi skoraj obvezno, upati. Zavrniti Božji dar bi bilo resnično neoprostljivo, tudi za tiste, ki ne verjamejo v Boga. To je nekako podobno kot zavrniti življenje.