Naturopatski nasveti (177)
FOBIJE V NATUROPATIJI
Beseda fobija izvira iz grščine in pomeni strah. Pri fobiji govorimo o patološkem strahu pred določeno situacijo ali določenim predmetom, ne da bi za to imeli objektiven vzrok. Nekaj najpogostejših fobij: klavstrofobija – strah pred zaprtim prostorom; patofobija – strah pred okužbami, zato se oseba izogiba stiku s tujimi ljudmi; agorafobija – strah pred odprtim prostorom, zapuščanjem doma, nastopi; entomofobija – strah pred žuželkami; demofobija – strah pred množicami …
Naštela sem samo nekaj najpogostejših oblik fobij, za katere trpijo ljudje, ki živijo med nami. Simptomi fobije so nemir, razdražljivost, potenje, težave z dihanjem, občutek kepe v želodcu, diareja, kar spominja na nekakšen paničen napad.
Fobija je dejansko konkreten strah pred konkretno stvarjo ali situacijo.
Nekateri otroci se bojijo teme, zato spijo z odprto lučjo, nekatere starejše osebe so fobijo pridobile v tretjem življenjskem obdobju zaradi travmatične izkušnje, kot je strah pred letenjem ali pred vožnjo na avtocesti.
Do mene je prišel gospod, uspešen manager, ki je veliko potoval po Evropi, vendar samo z vlakom, saj se je bal leteti. Ko sem ga vprašala po vzroku tega strahu, mi je odgovoril, da je imel starše, ki so bili zelo uspešni diplomati in so zato veliko potovali. Ko je imel dve leti, so ga starši poslali samega iz Beograda v Ljubljano z letalom in posebnim spremstvom. V Ljubljani ga je na letališču pričakala teta, ki jo je videl prvič v življenju. To je bila zanj tako velika travma, da se je bal letenja. Ko je šel na letalo, ga je napadel občutek strahu, tesnobe, panike, nemira, zato je veliko raje potoval z vlakom.
K meni je prišla gospa z luskavico. Pogledala sem ji iris in ugotovila, da je gospa zelo stroga do sebe, skoraj kot vojak, kar mi je tudi sama potrdila. Doma ima vse pospravljeno, njen dom je odsev reda in čistosti. Ima tudi navado, da si 20-krat na dan umije roke, in tudi otroke tako uči. Taka je bila od nekdaj, saj so jo starši tako učili, ko je kot otrok prišla domov iz šole, se je morala sleči, se sprhati in preobleči, preden je vstopila v hišo, da ne bi koga okužila ali umazala hiše. To je počela do 18. leta, ko se je odselila od doma. V njej je vsekakor bival občutek nečistosti, nesnage, zato se je njena bolezen pokazala na koži kot luskavica, pridobila pa je tudi fobijo po čistoči in redu, ki se je potem prelevila v strah.
/ dalje