Najbližji stik z naravo za meščane

Panovec – Zeleni zaklad Nove Gorice

Brez mestnega gozda Panovec bi bila Nova Gorica povsem drugačna. Za marsikoga bistveno manj privlačna. Mestu bi manjkalo zeleno srce ali zelena pljuča, ki pomembno vplivajo na kakovost bivanja v tem okolju. Vsak dan od jutra do večera z različnih vstopnih točk v novogoriški gozd, ki se razprostira na 380 hektarjih površin, prihaja veliko ljudi.

Poleg gozdarjev, ki hodijo vanj po službeni dolžnosti in z njim gospodarijo, zahajajo v njegove bolj odročne in težje dostopne predele tudi lovci, bliže mestu pa sprehajalci, tekači in nabiralci, saj gozd v večjem delu leta ponuja marsikaj koristnega, od gob do gozdnih sadežev, zdravilnih rastlin in še česa, pri čemer je treba nabiralniško žilico brzdati. Jeseni lahko posameznik v njem dnevno nabere do dva kilograma gob, pri zelnatih rastlinah je dnevna omejitev en kilogram. Zavarovane rastline so seveda izvzete.

Nekateri se pridejo iz asfaltno-betonske stvarnosti v zeleni objem Panovca, ki je od leta 1985 zavarovan kot naravni spomenik, le nadihati svežega zraka ali si spočiti informacij prepolno glavo in se znebiti odvečnega stresa. Ob lepem vremenu je na trim stezi in tekaških progah v njem veliko tekačev. Tistih najbolj vztrajnih ne ustavita niti slabo vreme in blato, ki ob dežju hitro zavlada na sicer utrjeni zemeljski podlagi številnih stezic, ki se pretakajo in prepletajo v več kilometrov dolgo mrežo, na kateri se lahko nekdo, ki Panovca ne pozna dovolj dobro, tudi hitro izgubi.

Ob vstopu vanj s Streliške ulice (najbližnje središču mesta) že nekaj let stoji tudi poligon za telovadbo na prostem. Ob ravninski gozdni poti, ki vodi vse do kompleksa podjetja Pivka (nekoč je bil tam MIP), je še vedno strelišče. V Panovec je mogoče tudi iz Kromberka (vstop pri nekdanjem MIP-u ali iz industrijske cone Meblo) pa pri Gozdarski hiši ob poti iz Rožne doline proti Ajševici. Tam se začne tudi zanimiva in pred kratkim obnovljena Gozdna učna pot Panovec. Sprehoditi se je mogoče tudi do spomenika ukrajinskim vojakom, ki so v času prve svetovne vojne padli na ozemlju današnje Slovenije. Nedaleč stran je še območje, namenjeno piknikom in zabavam na prostem, z urejenimi kurišči.

Drugje v gozdu ni dovoljeno kuriti, tako kot se po njem ni dovoljeno voziti z motornimi vozili. Vožnja s kolesi je dovoljena le po gozdni cesti. Čeprav gre za mestni gozd, se lahko pohvali z izredno pestrostjo rastlinskega in živalskega sveta. V Panovcu je bilo evidentiranih prek sto rastlinskih vrst. V njem je mogoče srečati srnjad, marsikje razrita podlaga jasno sporoča, da je tudi veliko divjih prašičev, ki pa so bolj previdni in jih je težje opaziti. Panovec je tudi eno največjih in najpomembnejših nahajališč laške žabe v Sloveniji. Gre za eno najbolj ogroženih evropskih dvoživk. Zato je v Sloveniji zavarovana.

Kar se rastlinja tiče, je njegova posebnost bodika, zavarovano zimzeleno drevo ali grm s strupenimi rdečimi jagodami in listi z bodičastim robom. Panovec je eno njenih najbogatejših rastišč. Sicer pa je ob gozdni učni poti označenih prek 30 različnih dreves. Ob obnovi gozdne učne poti so na novih tablah tudi QR-kode, s pomočjo katerih je mogoče kar v gozdu s pametnim telefonom izvedeti več o samem drevesu oz. vrsti.

Gozdna učna pot je zanimiva za posameznike in skupine, po želji gozdarji, ki so učno pot uredili (in prenovili), po njej organizirajo tudi vodene oglede. V Panovcu so načrtno zasadili tudi številne tujerodne drevesne vrste, kot sta na primer Lawsonova pacipresa in metasekvoja. Med avtohtonimi vrstami pa prevladujejo hrasti, kostanji, skorš in beli gaber. Panovec je zanimiv tudi za obiske vrtcev, športne dneve osnovnošolcev, tekaške in pohodniške dogodke, prireditve …

Del Panovca proti mestu je zamočvirjen, sicer pa teče skozenj več potokov. Največji med njimi je Koren, ki se ob robu mesta nadaljuje vse do meje in naprej. Čeprav se mesto širi in se Panovcu z vseh strani vse bolj bliža, ga velja vsekakor ohraniti v takšnem obsegu, kot je. Ker je pomemben. Nenazadnje je bil prvič omenjen že leta 1001, že od leta 1500 dalje pa je v državni lasti. Če je bila v preteklosti njegova najpomembnejša funkcija pridobivanje lesa, ima danes tudi številne druge: biotopsko, rekreacijsko, poučno, klimatsko in še kakšno.