Na stopnicah (98)
Vera in prirezana krila
Ponavadi na tole svoje pisanje ne dobivam odzivov. Do take mere, da me skrbi, ali ga sploh kdo bere – mi uspe koga vsaj pošteno razjeziti, če mi že hvaležno ne kima? No, slednje mi je s prejšnjim člankom očitno uspelo, kar nekaj pikrih sem požel. Občutljiva tema pač.
In na nek način imajo (nekateri) moji kritiki prav: krščanstvo ni vera “superljudi”. Je popolno nasprotje temu. Heroj je izum poganskega dela našega izročila – posameznik, ki se včasih z nadnaravnimi močmi, vsekakor pa z nadčloveškim naporom zoperstavi fronti usode in muham panteona. Krščansko izročilo – in že judovsko – pa gradi na “navadnem človeku”. Ki mu milost da biti ob pravem času na pravem mestu – in včasih pomaga s čudežnimi močmi. Spomnimo se, kako je bil izbran za kralja David: bil je najbolj “smotan” od vseh Jesejevih sinov, ampak ravno on je bil maziljen. Jezus si za apostole ne izbere kakšnih imenitnežev, pač pa precej navadne ljudi – in jih naredi za velikane vere. Kot je rečeno: Bog ne kliče sposobnih, ampak usposablja poklicane. V Gospodarju prstanov so hobiti gotovo najbolj nepretenciozna rasa – a ravno njim uspe uničiti Prstan zla. Herojska mentaliteta, ki jo na veliko širi Hollywood, nas hoče učiti, da je na koncu zmagovalec samotni supermočni mišičnjak: a realnost kaže, da na koncu zmagujejo dobro povezani kolektivi ponižnih in navadnih. Ljudje, ki na svojem mestu vestno opravljajo svoje delo; naredijo stvari po svojih močeh, marsikaj pa doda Previdnost (Flemingu v petrijevko ali Arhimedu v kad). Tolažilno je vedeti, da ni treba biti nekaj izjemnega, da bi delal velike stvari – da zadostuje biti zvest, predan in odprtega srca. Spomnimo se tudi tistega diagrama, kako je genij 5 % talenta – in 95 % trdega dela.
A to pomembno spoznanje ima tudi svojo temno plat, ta se je verjetno najbolj izrazila v raznih totalitarizmih in revolucijah: tam množice povprečnih, če že ne drhali, dosledno in sistematično odigravajo scenarij, ki vodi do katastrofalnih rezultatov. Tako je nemška pedantnost in tehnična perfektnost pripeljala do nacistične uničevalne mašinerije. Če se vrnem h Gospodarju prstanov, ork je tako rekoč samo hobit zlega izvora z zlim gospodarjem – oba sta do konca “navadni” bitji. Evropejci smo po izkušnji teh zločinskih sistemov zato krepko skeptični do raznih kolektivnih naporov in porinjeni v individualizem. A med plazom razčlovečene drhali in ustvarjalnim povezovanjem “navadnih” posameznikov je pač ključna razlika. Je razlika osebne svobodne vesti, ki gradi skupnost in se zanjo odloča. Saj je tudi velike totalitarizme lahko premagala samo iniciativa posameznikov, ki so verjeli v demokracijo in jih je to povezalo med sabo. Od dvojice posameznik – skupnost torej pridemo do druge, množica – skupnost. In ob tem se velja vprašati, koliko so skupine ljudi, v katerih sem, dejansko tvorne in ustvarjalne, da posameznika z njegovo enkratnostjo učinkovito vgrajujejo v mozaik vseh – koliko pa razčlovečujejo, spreminjajo osebo v fascikel ali številko, podpihujejo čustva krdela in različne stampede. Slovenska politična desnica žal prepogosto raje apelira na čredne nagone in primitivne netolerance kot pa na plemenite vrednote. V Cerkvi žal tudi vidim, da si pogosto ne upa računati s treznim odgovornim posameznikom in raje goji preplašenega podložnika. V Herbertovi Sipini je zanimiva misel, da religija (v rokah oblastnikov) ni toliko orodje strahu kot metoda za kontrolo ambicije. Strah človeka okamni in je precej neraben – če pa manipuliram njegovo ambicijo, mi lahko uporabno služi. Evangelij, nasprotno temu, kaže pravzaprav zelo dialoški odnos ena na ena. Odnos, ki gradi skupnost, vendar ne briše osebe. Kjer je ambicija, strast, navdih posameznika trdno vgrajen v celoto potreb in vizij skupnosti. To velja tudi za razodetje, za preroštvo, za čudeže – znebiti se bo treba želje po kontroli in kolektivizaciji ter priznati, da je resničnost vsakega posameznika – resnična.
