Na stopnicah (96)

Piše: Jernej Kurinčič

Semenj ponosa

Z nekaj zaostanka prebiram vesti z ljubljanske “parade ponosa”. Kar nekaj časa je trajalo, da me je minila zbeganost ob dejstvu, da je v njenem naslovu govor o skupnosti(h). Spolna privlačnost je vendar stvar posameznika, njegova spolna identiteta prav tako. Če to odstopa, iz takih ali drugačnih razlogov, od prevladujočih družbenih norm, je gotovo za posameznika znotraj družbe in ostalih skupnosti, skupin, to nekaj napornega in občasno ogrožajočega. Ekscese in pozive z “mavričnega področja” sem vedno razumel kot (občasno pretirani in polarizirani) personalizem, če že ne individualizem. Posameznik, ki se zaradi svoje “drugačnosti” znajde v osami ali ga zaradi nje nadlegujejo. Stvari razumem, da moramo kot družba stopiti skupaj, da takega posameznika v njegovi individualni enkratnosti zaščitimo in mu v tej drugačnosti omogočimo tvorno sožitje v družbi. Poskrbimo, da zaradi svojega stanja in identitete ne bo prikrajšan, marginaliziran – da smo v tem smislu solidarna in sočutna družba. Družba, ki ji je več do sobivanja kot do sodbe. Ta skrb za posameznika mora presegati meje političnih in ideoloških interesov. Skeptičen, če ne celo ciničen sem bil do tega, kako so pravice in potrebe posameznika v raznih “ponosnih” gibanjih v nesorazmerju s pravicami in potrebami skupnosti. Kot da bi morali zdaj vsi na kolena in hoditi po prstih okrog oseb, ki čutijo, ljubijo ali se prepoznajo drugače. Kot da ima neka identiteta in neka privlačnost zaradi svoje izrednosti avtomatično pravico biti ekscesna – in se ob tem ni dovoljeno spotakniti; medtem ko nas mora biti “normalnosti” kar nekako sram, in to ne le zaradi zgodovinske krivde neenakega in zatiralskega obravnavanja. Kot da bi s prepuščanjem nesorazmernega deleža v družbi, politiki in javnosti nekako sanirali njihovo stanje. Mar ni tako, da ni treba ničesar sanirati? Da so dobri takšni, kot so – tega ni treba ne zatirati ne kovati v zvezde – “born this way” naj bi veljalo.

Skeptičen sem tudi do tega, da bi se morala kaj korenito spreminjati tudi današnja družba, vsaj v naših krajih. Homofobija in nasilnost do drugačnih danes nista toliko stvar kakšnih družbenih ideologij kot pa nezrelosti in hudobije posameznikov: ekscesi nad “drugačnimi” se ne dogajajo zaradi take ali drugačne družbene klime, pač pa predvsem zato, ker so njihovi storilci, oprostite izrazu, svinje. Saj tudi vrata stanovanja zaklepamo, ker so nekateri ljudje pač tatovi – in ne prirejamo “parad odprtih vrat”. In “fobija” (homo ali kake druge sorte) ni v tem, da mi je ob taki osebi neprijetno ali sem v zadregi – takšni občutki so legitimni in verjamem, da tudi zdravi – problematična je, ko se prelije v nasilje, totalitarizem ali ideološko nadvlado; ko izključuje dialog in razlike. Res je, drža sistemskega nesprejemanja še ni tako dolgo v preteklosti; tvoren odnos ni tako univerzalen, kot bi si lahko želeli. A pravice posameznika pač moramo zaščititi. Moramo biti solidarni in sočutni do sočloveka.

Vendar se po ulicah ni hodilo v imenu teh in takih posameznikov, pač pa nekih “skupnosti”. In se razglašalo, da ima to početje jasen politični naboj in namen. Bombastično je bilo rečeno, da se je treba upreti “splošni mentaliteti individualizma”. Res, tako so zapisali.

Se torej v svojem presojanju “mavričnih gibanj” kot nesorazmerno individualističnih motim? So morda sami ugotovili to svojo pomanjkljivost in začeli stopati v smer, ki je bolj komunitarna, družbotvorna?

Strah me je, da je stvar drugačna – da ta gibanja (drugačni) posameznik bolj malo briga; da je samo pripravna maskota za njihove visokoleteče ideje, v svoji krhkosti dober predpražnik na vratih oblasti.

Preberi tudi

Na stopnicah (121)

Na stopnicah

Na stopnicah (121)

27.01.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024
Na stopnicah (130)

Na stopnicah

Na stopnicah (130)

30.03.2024
Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme