Na stopnicah (92)
Prekarnost in podjetnost
O prekarnosti sem prvič slišal govoriti kvečjemu pred nekaj leti. Približno v času, ko je bilo v modi, da so delodajalci eden za drugim na zaposlene pritiskali, naj bodo espeji. Tako jim ni bilo treba plačevati prispevkov zanje – in še kadarkoli so se jih lahko odkrižali. Trend je bil zaradi prevladujoče nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva razumljiv, so se mi pa zdeli ti pritiski vedno znova neokusni. Kljub temu da se je to tudi zaposlenim pogosto splačalo. A težava nastopi, ko pričnemo vsako malo svobodno podjetništvo in delo sumničiti za prekarnost.
Ko omenimo prekarnost, nam najprej pridejo pred oči razni sezonski in priložnostni delavci, ki v neurejenih delovnih razmerjih garajo za majhne denarje. Brez delavskih pravic, razumnega delovnega časa, brez dopustov in bolniških. Nekateri po vinogradih, sadovnjakih in poljih; drugi pri bolnih in ostarelih; spet nekateri pri velikih gradbenih in infrastrukturnih projektih. Marsikdaj so pripadniki drugega naroda ali rase – včasih prispejo iz kakšne druge države kar celi konvoji. Pogosto je pred očmi, da delodajalec izkorišča njihov položaj in jih drži v odvisnosti: “Lahko ti ponudim delo v tej obliki – ali pa sploh nič. Če se boš pritoževal, lahko kar greš.” Nastanjeni v človeka nevrednih razmerah, in ko oddelajo svoje, zavrženi kot smeti. Brez dostojanstva in obravnavani nečloveško.
Pridejo pred oči, ker levičarstvo ljubi dramatične, tragike polne zgodbe, nabite s čustvenostjo. Pa kaj, če jih na fronti umre na tisoče – rešiti je treba vojaka Ryana. Zbirajmo zamaške za invalidnega XY. Pomagajmo družini YX. Ponižani in razžaljeni sveta čakajo, da z ostrim mečem presekamo in pokončamo vse izkoriščanje, da odpravimo vse trpljenje, da obračunamo z žalostjo … Ob stiskah ljudi, ki jih gledamo na malih in velikih ekranih, nam vztrepeta srce in smo besno trdni: To se ne sme dogajati! To je treba odpraviti! Tudi na področju delovnih razmerij morda zadeve bolj dramatiziramo, kot je potrebno.
In omenjeno “odpravljanje” rado dobi obliko takih ali drugačnih sistemskih institucionalnih ukrepov. Pogosto visokih kupov potrebne administracije, nepregledne množice norm in zakonov, dodatnih dajatev … Sektorje, ki jih sumimo za izkoriščevalske ali žaljive za našo liberalno domišljijo, počez vkujemo v norme in prisile. In kot se v takih primerih rado zgodi, s tem precejamo komarje in prepuščamo velblode: izkoriščevalske firme s svojimi ekipami odvetnikov že najdejo pravšnje ovinke, da s svojim početjem lahko nadaljujejo naprej – a običajnim državljanom se lahko zgodi, da kar naenkrat postanejo osumljenci samo zaradi svojega načina dela. Summa ius, summa iniuria so rekli nekdaj in tudi na tem področju to še kako velja; z množenjem administracije in dajatev najbolj prizadenemo tiste, ki so najmanj krivi.
Če kritiziramo levičarsko “romantičnost”, se moramo seveda odreči tudi “desničarski”, namreč tistim sanjam, da se kapital dobro regulira sam in da dobiček sam po sebi oblikuje moralnega gospodarja. Praksa jih pač ne potrjuje. Prav in dobro je, da družba ukrepa.
Odreči pa se moramo ukrepom, zaradi katerih smo potem vsi na slabšem. Sprejeti moramo, da ne bomo odpravili vseh krivic – in jih skušati obravnavati čim več.
Je pa še ena možnost razmišljanja: v redni delovnik vpreženi, z institucionalnimi ugodnostmi uspavani proletarec je pač bistveno boljši podložnik države kot pa svobodnjak. Morda slednjega zato država s svojimi ukrepi, domnevno namenjenimi “ponižanim in razžaljenim”, dreza, naj tudi on skloni ramena pod skupni jarem sistema.
