Na stopnicah (85)

Saj bo bolje …

Prva ura predavanj. V zadnji vrsti študent s kislim obrazom mukotrpno naslanja glavo na komolec in komaj drži odprte oči. Profesor se obregne vanj: “Ah, dajte, Jurček, saj bo bolje (fant spodbujeno dvigne glavo) … ampak dobro pa nikoli!” se ne more izneveriti svoji cinični vlogi.

Študentske stiske zaradi predolgega ponočevanja in premajhne doze jutranje kave minejo in ob njih ponavadi zamahnemo z roko. Na dvome glede identitete in svojega mesta v svetu rado odgovori življenje samo, ko nas potegne v vrtinec konkretnih vprašanj – vsaj tja do srednjih let. Ko sprejmemo nekatere ključne življenjske odločitve oziroma zaveze, kot je poroka ali poklic, pogosto ni niti časa niti energije, da bi minirali trdno skalo, na kateri stojimo – to nam sploh ne pade na pamet.

Po drugi strani pa v teh letih naletimo na drugačne stiske, na neki način precej manj teoretične: smrt otroka, razpad partnerstva, izguba službe, huda bolezen … Če si je glede študentske melanholije tistile predavatelj zgoraj lahko privoščil s cinične distance nekoliko draženja, pa si zaradi teh bistveno konkretnejših življenjskih stisk človek zelo resno zastavi vprašanje, ali bo kdaj dobro. Veš, da bo bolje: otroka boš sčasoma izžaloval, partnerja bo morda zamenjal novi, našla se bo druga služba, bolezen bo minila ali pa se boš navadil živeti z njo. Ampak, ali bo že kdaj konec vseh teh stisk in bo dobro? Morda sploh ne samo zame, ampak na svetu. Ali bodo kdaj prenehale vojne, bodo nehali ljudje množično umirati od lakote, se bo nehalo nasilje za štirimi stenami, bo ljudi končno spustilo prekletstvo steklenice in belega prahu? Se bosta prenehala oholo gospostvo bogatašev nad reveži in strahovlada? Bodo brezvestneži nehali pustošiti naš lepi planet? Kdaj … in zakaj ne že zdaj?

Nekaj mojih znancev ta vprašanja spravljajo v globoko versko krizo: zakaj Bog to dopusti, zakaj tega ne ustavi? Si ga slikamo v preveč rožnatih barvah in se v resnici igra z nami monopoli? Zakaj nas življenje boli?

Toliko sem pošten, da jim povem, da odgovora verjetno nimam. Predobro vemo, kako globoke rane so človeštvu v zgodovini pustili tisti, ki so se delali, da odgovor imajo – in so ga zreducirali na ta ali oni pojav človeštva: vera, narodnost, rasa, družbeni razred … Kot človeštvo se vse bolj zavedamo, da nam ne bo uspelo, da bi bilo vse dobro – če se zelo potrudimo, bo morda bolje … ali pa še to ne. Dozdevno nam torej preostane bolj ali manj to, da “nehamo komplicirati” in se vržemo v življenje pred sabo, v njegove užitke in naloge.

A zgoraj sem omenil, da je to tudi versko vprašanje – in pravzaprav verjamem, da ima precej verski odgovor. Ne filozofski, ker, si predstavljate, da bi nekdo učinkovito razložil, zakaj vse zlo na svetu, nato pa nas prepustil same sebi, da vzrok odpravimo? Toliko bolj, če je delež problema v nas samih? Morda je neke vrste blažena nevednost in čudovita pozaba, da se ne zavedamo vsega zla, ki smo ga posejali okrog sebe, vede ali nevede. Da bi recimo neki Jezus prišel na zemljo s prenosnikom in nam vsem po vrsti predvajal PowerPoint, s katerim bi učinkovito razložil, zakaj, kako in kdo je kriv. In da bi vedeli, da smo vsi krivi.

Pravzaprav lahko rečem celo drugače: mislim, da je vera, zaupanje, edini soliden odgovor na vprašanje zla. Da zaupam, se zanesem, in mi moje preizkušnje ali pa tragika na svetu ne vzamejo upanja. Da se zavem, kako nepregledna množica dobrega, pravšnjega, trdnega je v globini pod skorjo moje bolečine – da me pravzaprav boli ravno zato, ker čutim vse ostalo dobro okrog sebe in v sebi. Da se zanesem, da Bog ve, kaj počne. Gotovo, če sem pošten, mu moram to vsaj včasih oporekati, tako zaradi sebe kot zaradi drugih.

Zato je Jezus na križu – celo po človeški krivdi in sprevrženosti. Pravi: na istem sem kot vi – in zaupam. To ni monopoli, to je življenje.

In Bog je videl, da je dobro.