Na stopnicah (82)
Se vidimo …
Sem zadnjič rekel znancu ob slovesu. Ter ob tem podvomil, ali je to pravi izraz za to, da bova kmalu spet v stiku “na daljavo”. Videla se bova sicer res – ampak to smo si doslej vedno rekli za takrat, ko smo se srečali v živo, v mesu in krvi. Ko se je bilo včasih treba kar potruditi, oditi na pot, da si se z nekom srečal – danes pa pač klikneš povezavo doma za mizo. Nikamor ni treba oditi, ni treba iskati parkirišča ali odpirati dežnika, če dežuje. Da se srečaš, ni treba pospraviti celega stanovanja, pač pa mora biti za silo urejen tisti del, ki ga zajame oko kamere – v kadru suknjič, pod mizo trenirka, smo se pogosto šalili.
Med pandemijo je bilo povezovanje na daljavo ena ključnih in v marsičem rešilnih tehnologij. Omogočala je, da so delo, šolanje in deloma tudi družbeno življenje vsaj v omejenem obsegu tekli naprej. Videli smo, da res ni treba delati na tisoče kilometrov samo zaradi enournega sestanka. Tako delodajalcu kot delavcu marsikdaj kar ustreza, če delo poteka od doma. A med pandemijo smo vedno znova tudi slišali, kako nam manjka živi stik – dotik, govorica telesa, dihati isti zrak … Dokler gre za formalne stike, nas to ne moti prav močno – je pa prav oropanost na področju osebnega. Še maše so potekale na daljavo …
A če si vzamemo čas in ga posvetimo drug drugemu – pa čeprav samo preko video povezave – je to dragoceno. Da smo tiste trenutke na razpolago samo nekomu. No, verjetno smo vsi včasih imeli videoklic na pol zaslona, na drugi polovici pa preletavali zadnje novice (ali morda počeli kaj “pomembnejšega”) – a vsaj delali smo se, da smo takrat “navzoči”. Vidim pa, da nam splet omogoča in nas na neki način zvabi še v drugačno vrsto povezanosti: nenehne na pol prisotnosti. Stalnega pošiljanja sporočilc (morda tudi brez vsebine), kjer nikoli nismo zares osredotočeni na tisti dialog, ampak jih hkrati poteka ogromno in se ničesar ne doreče, opredeli. Tako fant na zmenku s svojo ljubo všečka objave znancev na Instagramu in mama med družinskim kosilom opravlja spletne nakupe. Ne znamo se odklopiti od nenehne polprisotnosti povsod – na vseh tisoč krajih, ki nas zanimajo, od nas nekaj zahtevajo ali se do njih čutimo dolžne. Včasih se počutim kot strežnik sredi DOS napada: nenehno bombardiranje z zahtevami, ki tako zasičijo pozornost, da se je težko zbrati in posvetiti eni sami zadevi. Zadevi, ki si pozornost res zasluži. Marsikje sem že žel užaljenost, ker nisem sproti sledil reki objavic ali ažurno všečkal vseh domislic; kar nekajkrat sem že moral zbranim povedati, da sem si dal pogovor na “tiho”, ker zaradi njegove nenehnosti potem spregledam pomembna sporočila. In seveda se potem vedno znova dogaja, da tudi v gmoti tega nenehnega “čivkanja” (Twitter ima s tega stališča res neverjetno ustrezno ime) pomembne zadeve ostanejo spregledane; da se jih ne doreče in ne dodela. Kar zanašamo se na to, da bo naša nenehna izmenjava banalnosti preko razdalje spleta sama od sebe pripeljala do rezultatov. No, saj vemo, da zna biti tudi v živo tako, recimo s kakšnih poslovnih sestankov – ko vsi samo tekmujejo, da bo njihov ego lahko prišel do izraza in da se bo izkazala njihova pomembnost, ni pa strukture, ki bi vodila do rezultatov. A v živo nas vsaj fizične omejitve (čas sestanka je omejen) silijo k temu, da smo konstruktivni, jedrnati, zavzeti: spletna komunikacija pa s svojo nenehnostjo in vsedosegljivostjo glede tega daje vse preveč potuhe – če smo nenehno povsod dosegljivi, se nam pač nikamor ne mudi. Samo s to “motno vodo” si lahko razlagam nekatere pojave sodobnosti, recimo uspešnost teorije zarot med pandemijo in pa slabovidnost slovenskega političnega dogajanja. Jasnost, izčrpnost in osredotočenost smo žrtvovali na oltarju globalne povezanosti.
Verjetno je to tudi stvar generacij; povsem možno je, da se bodo naslednji rodovi naučili uspešno pluti po tem oceanu, kjer nenehno butajo valovi novih in novih informacij od vsepovsod. Kot danes brez pomisleka prečkamo vodne oceane in celo prostranstva vesolja. A mislim, da bo vedno pomembno imeti svoj mirni zaliv, kjer poznaš vsak centimeter obale in je morje mirno.
