Na stopnicah (81)
Zavidljiva bleščava in njena krhkost
Sesljan je bil eno mojih najljubših pribežališč, odkar me je življenje prineslo iz meglene Ljubljane; v bistvu zame najbližji konec (vsaj približno) neurbaniziranega morja. Sredi zime je tam sonce tako prijetno grelo in kar čutil sem, kako valovi morja izpirajo moje rane in božajo moje dvome. Tam sem doživel nekaj najlepših – in tudi najbolj prismojenih – trenutkov svojega življenja.
Portopiccolo v bližini, naselje bogataškega turizma, me je napolnjeval z mešanimi občutki: po eni strani sem bil slabe volje, ker so mi z njim ukradli kos obmorske divjine. Pomenil mi je spomenik modernega potrošništva: za glamur bogatih so se bagri zažrli globoko v kamen in na novo ustvarili kos obale, z drugim vzdušjem, drugo strukturo, na neki način drugo kulturo. Na vsakem koraku je bilo čutiti, da je tu prostor samo za izjemne, posebne ljudi: cene v izložbah, privezana plovila, arhitektura, še tlaki … vse je govorilo, da sem navadni smrtniki ne spadajo.
A vstopnine niso pobirali in tudi vhod ni bil zaprt – zato mi je bil po svoje zanimiv: nudil je svojevrsten vpogled v sodobno doživljanje glamurja in “višjega razreda”. Tja sem se praktično vedno odpravil na “sociološko ekskurzijo” – opazovat, kaj družba pravzaprav razume kot višek užitka, zabave, razkošja. S katerimi prvinami so skušali ustvarjalci te novotvorbe ustvariti obnebje superiorne ekskluzivnosti – in to tako rekoč iz nič, iz kosa obale. S čim so skušali ustvariti tisto dušo prostora, ki bi pričala o nenadkriljivosti, ki bi dihala ugled, ki bi ustvarjala razliko. Da bi bilo takoj jasno, da tukaj pač nisi enak vsem tistim, ki se drugje prerivajo po trajektih ali lovijo prostor za brisačo na mivki med gručo teles. Ker vzdušja ekskluzivnosti, duha prostora prej ni bilo, ga je bilo treba na novo ustvariti in zato so bile poteze ustvarjalcev nadvse razvidne, lahko smo jih spremljali korak za korakom.
In tukaj si lahko najbolj zaslutil njihovo praznino, njihovo jalovost, celo smešnost. Kje drugje, ko sta glamur in ekskluzivnost podkrepljena s silno zgodovino, z bogatim izročilom, z viharnim navdihom, to morda to ni tako očitno – Benetke ali Firence so morda res danes v glavnem prostor paradiranja vzvišenih, a tam kamni kričijo o vsem, kar se je dogajalo in ustvarilo. Tu pa so kamni, če so kaj vpili, pač vekali kot novorojenčki – novi, sveži … a brez zgodbe. Ta novonastali semenj ničevosti mi je vedno znova pomagal ceniti svojo “povprečnost” – moje življenje v krajih, odnosih in podobah, ki so precej manj vpadljivi, pa zato toliko lepši – in manj naporni. Ko smo bili, ko sem bil otrok, z družino na morju, so nekateri drugi cele dneve spraševali, kdaj bomo šli že v mesto – mene pa prerivanje po stojnicah, hrup množice in nabijanje glasbe niti najmanj ni veselilo: v svojem zalivu sem imel mir, zvezdno nebo in sladko melodijo valovanja. V tem miru je raj in je najboljše. Človek mora biti hud revež, če je tako zelo lačen zavisti drugih, da mora za to porabiti kopice denarja. Pri vsem skupaj se verjetno pozna tudi dejstvo, da sem pač odraščal v času, ko je bilo moderno biti strgan, v preveliki srajci in z odvezanimi starkami – vedno znova sem osupel, kako zelo glamurozni znajo biti današnji mladi: oblačila, izbira klubov, telefoni, dolgi nohti … Kot se pač kažejo veliki po spletu, zdaj je ves svet globalna vas. A meni ta globalnost prinaša predvsem nekaj precej nasprotnega – daje vpogled v življenja najbolj velikih in za fasado njihovega spakovanja in izmišljevanja kaže precej navadna življenja. Podira bariere slave in imenitnosti in nam daje prijetno bližino z največjimi duhovi našega časa – precej te veličine se pokaže v dejstvu, da znajo biti v komunikaciji preprosti, sproščeni in sveži, ne pa pretvarjati o svoji izjemnosti ali celo graditi zidove nedostopnosti.
Vedno pa sem hodil v Portopiccolo tudi past radovednost, kako ta eksperiment uspeva – jim bo uspelo napihniti ta balon bleščave? Ali pa bo prepoln lastne praznosti na koncu počil?
