Na stopnicah (80)

Piše: Jernej Kurinčič

Apache helikopter

Pred časom so na neki spletni strani, namenjeni predvsem “mimom” – in s tem povezanim splošnim zapravljanjem časa in blagemu hahljanju – fantje in dekleta začeli izjavljati, da je njihova spolna identiteta “apache helikopter”. Sploh ne, da bi jim šlo že tako slabo – to je bil protest proti zmedi, ki so jo srečevali med vrstniki in po medijih. Če se lahko vsak sam odloči, kaj pravzaprav je njegov spol, zakaj pa ne bi bil eno najbolj smrtonosnih orožij v ameriškem arzenalu? Njihovo šaljenje me je potolažilo, da moji zadržki na tem področju torej le niso tako starčevski ali fanatični: mulcem samim se zdi, da so šle zadeve predaleč.

Nisem sicer pristaš panike, ki se širi v nekaterih cerkvenih krogih in vidi v tem neposredni napad hudiča na mladež (kot že tolikokrat doslej, med drugim gotovo tudi, ko so bili oni še mladi). Ne morem pa se pridružiti enoglasnemu cenenemu trobljenju v en rog na tem področju. Ali pa kar recimo: zmešnjavi.

Gotovo moram priznati, da se o vsem skupaj nisem prav globoko podučil: nisem prebral ne Beauvorjeve ne kake druge knjige s spiska domačega branja naših “prebujencev” (woke). Izhajam bolj iz svojih izkušenj iz dela z ljudmi – in deloma iz poznavanja vsaj nekaj filozofije in jezikoslovja.

Jezikoslovja nisem omenil ponesreči, saj mislim, da je precej cirkusa okrog teorije spola pravzaprav jezikovne narave in se je od tod preko filozofije razlila v našo kulturo. Slovanski jeziki ne ločijo med “gender” in “sex” in ta distinkcija je ključna: gender je izvorno jezikoslovna kategorija – tako rečemo, da je “tisto drevo”, vendar “tista miza” ali “tisti potok”. Od tod pa se je pomen pojma razlil na nekaj, čemur bi lahko rekli “družbeni konstrukt spola” – kako torej družba razume in kakšne vloge pripisuje ženski, moški in nevtralni kategoriji predmetov in bitij. Pravzaprav zanimivo vprašanje, sploh za jezikoslovce: je lipa res bolj žensko drevo in hrast bolj moško – ter zakaj? Kaj pa v drugih jezikih? Sploh v angleščini, kjer zaradi odsotnosti obrazil na jezikovni ravni ta problem tako rekoč ne obstaja – velja bolj ali manj le za osebe (ter za pse in mačke, ki so že tako praktično na isti ravni). Pravzaprav sem že marsikoga v dialogu z angleško govorečimi slišal reči, da je v njegovem jeziku stvar brez problema jasna: sploh ne pomisli, da bi prepoznaval kakšno hudo krivico v ženskih in moških oblikah zaimkov, ko pa ima vsak predmet svoj slovnični spol. Italijanščina je glede poklicev, recimo, hiperkorektna in jih ima ogromno v moški in ženski obliki – zadnjič sem se spraševal: gotovo, da je to imenitno s stališča emancipacije, vendar, mar ne moti pristašev teorije spola? Ampak priznati je treba, da je to zelo obskurno vprašanje: poleg med knjižnimi molji bi ga pričakoval le še kje za šankom po deseti rundi. Ali ko so piškotki že krepko prijeli. Danes pa je očitno eno ključnih družbenih vprašanj – ali to vsaj želi biti. Saj morda je z vsem skupaj res tako, da če ljudje nimajo problemov, si jih morajo začeti izmišljevati – in napihovati svoje male vsakdanje drame. Znanka bi rekla: delati filme.

Ne trdim, da nekateri niso v globoki stiski zaradi svoje identitete. Sploh ne zanikam, da je ogromno vlog, ki jih pripisujemo moškim in ženskam, pač stereotip. Ampak načeloma za večino populacije ta stereotip kar solidno funkcionira – in posameznik, ki izstopa iz tega okvira, pogosto toliko bolj izstopa še iz kakšnega drugega in so njegovi problemi bolj tam. Mislim, da je zgrešeno, če kdo svoje slabo počutje, življenjski kaos ali celo krivične dogodke počez pripisuje neki družbeni filozofiji: včasih je to res, še bolj pogosto pa je posledica naših individualnih odnosov in konfliktov.

Bega pa me naslednje: če smo torej kritični do družbene koncepcije spola, če jo prepoznamo kot konstrukt, ki je (občasno) krivičen – zakaj bi v imenu tega konstrukta, recimo, kdo želel spremeniti svoj biološki spol? Mar ne bi moralo biti ravno obratno – da bi kdo rekel, družbene konstrukcije so lahko karkoli in mi je zanje malo mar, moje telo me identificira tako in tako – moja biološka narava je zadnji pristan gotovosti, ki mi ostaja v moji notranji krizi in celo bolečini. Če se po zaslugi nekih družbenih konstruktov počutim nekaj drugega, kot sem biološko, komu ali čemu bom zaupal: materi naravi, ki je v jedru mojega bitja, ali nekim družbenim teorijam, za katere sem ravnokar ugotavljal, da so krivične in površne?

Preberi tudi

Na stopnicah (132)

Na stopnicah

Na stopnicah (132)

13.04.2024
Na stopnicah (130)

Na stopnicah

Na stopnicah (130)

30.03.2024
Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme