Na stopnicah (77)
Smo proizvod evolucije?
Mlado dekle na sliki drži velik transparent, na katerem je z rdečim prečrtana beseda evolucija. Pod sliko kup komentarjev, da kaj takega lahko zraste samo na zelniku fanatičnih vernikov. Težko bi rekel, da se z njo strinjam – mi je pa dalo misliti.
Darwinov razvojni nauk, ki je zasnovan na boju za obstanek, je danes tako rekoč dogma naše civilizacije: sprejeli smo, da se je na takšen način razvijalo življenje na zemlji, in kdor to zanika, je očitno nepoučen ali zaveden. Preživi osebek, ki je močnejši in bolje prilagojen, ostali izumrejo. Pri manjših organizmih je moč to dogajanje dejansko opazovati. Ob nedavni pandemiji smo spremljali, kako se je virus razvijal – pojasnjujejo, da je zaradi svojega preživetja postal manj smrtonosen: učinkovit parazit pač svojega gostitelja ne uniči, pač pa se na njem gosti čimdalje. Manj znana je druga posledica takšnega razvoja mikroorganizmov: medicini že kar nekaj časa dela sive lase, da so ti postali odporni na antibiotike, predpisovati so jih začeli precej bolj previdno.
Ampak verjetno je bolje, da neham pisati o biologiji – o njej vem premalo in morda se kak bralec že drži za glavo. Sprašujem pa se, kakšne so filozofske, duhovne posledice te dogme. Se motim, ko se mi zdi, da dosledno vodi v nihilizem? Prevlada (in preživetje) močnejšega je pač samo “Übermensch” povedan na drugačen način. In če gledam dogajanje v naši civilizaciji, se mi zdi, da se to vse bolj širi. To, da nekdo pride do sreče, slave in uspeha na tak način, da se do tja povzpne na kupu tujih trupel, je torej naravni zakon? Zakaj bi imel torej kdo slabo vest, če mu to uspe? Po drugi strani je res, da so nekateri organizmi izrazito skupnostni, kolektivni: recimo mravlje. V njihov način preživetja je globoko vkoreninjeno, da posameznik dá življenje za skupnost. A tudi mravlje imajo svojo matico, ta je nepreklicni “nadosebek” v mravljišču. Na tak način se je morda včasih komu zdelo “po zakonih narave”, da imajo tudi kralji v državah absolutno oblast, podeljeno neposredno od Boga.
A bolj razviti organizmi večinoma takšnega kolektivizma ne poznajo. Tako ljudje danes za preživetje ne potrebujemo več kolektiva, drugih, ker nam ga omogoča tehnika, in tako smo odvisni le še od samih sebe, svojih “sanj”, svoje volje, znanja … nekateri pripomnijo, da še od zvez in denarja, ampak to pač ni v skladu s sodobno mentaliteto in filmskimi scenariji, zato to povedo bolj potihem. Če spremljamo družbeno klimo, vidimo, kako na vseh področjih postajajo vrline nadčloveka vse bolj cenjene: v športu je treba biti “agresiven”, v poslu se je treba “znajti” in biti najboljši, v dialogu je treba biti “asertiven”, v odnosih je treba poskrbeti za svoje potrebe, pred časom se je na veliko govorilo o “alfa moških” … Od “vsi za enega, eden za vse” vse bolj prihajamo do “jaz proti vsem”. Zdi se, da medsebojno povezanost ljudi, njihov dialog, sodelovanje, vse bolj razumejo kot varovalko, da nobeden od osebkov v družbi ne bi prišel na vrh po tujih hrbtih, na nekakšen neizrečen družbeni dogovor, ki nam vsem omogoča relativno uspešno funkcioniranje. In ki je potemtakem duhovna hrana za ljudske množice, za “navadne” ljudi. Država, družina, narod, morala, religija … vse to smo si vzpostavili, ker smo sami prešibki – razen redkih izjem, ki te meje presežejo in se povzpnejo na sam vrh. Njim je dovoljeno vse, zanje so norme tega sveta samo orodje, da si uspešno podredijo vse pod seboj – da jih držijo v nevednosti in neproblematičnosti. Vsi si potihem želimo splezati na ta vrh, ker bomo potem svobodni od teh omejitev. Na neki način so torej vse te omejitve in družbene strukture samo posledica naše vzajemne nevoščljivosti. Elon Musk se s svojimi milijardami pač lahko obnaša, da zanj ne veljajo: vse lahko kupi od Twitterja do vesolja.
Danes gledamo na nasprotovanje Galileu in njegovi teoriji kot na nezaslišano otročarijo – a sodobniki so bili zgroženi nad duhovnimi implikacijami, ki jih je njegova teorija prinašala. Podobno je s tem mojim pisanjem: ni težava v samih dejstvih narave, težava je, če v imenu narave postavljamo družbene zakone.
