Na stopnicah (75)
Slediti srcu
“Jaz tako čutim!” je znanka nedavno pribila piko v sporu. Razumeti je bilo, da torej ni več možnosti za debato. Mimo tega, kar nekdo čuti, pač ne morem – izkazal bi se kot trdosrčen, brez obzira, nečloveški, celo nekulturen. Kar nekdo čuti, tako smo danes vajeni, je pač sveto.
Težava je edinole v tem, da je tejle znanki kasnejši razvoj dogodkov (ki so sledili ravnanju v skladu s tem, kako je “čutila”) primazal krepko zaušnico. Še nekaj časa jo bodo teple posledice. Kdo bi celo predrzno trdil, da ni imela prav. In to kljub temu da je sledila svojemu čutenju – sledila svojemu srcu, kot se danes temu reče.
V starih časih so imeli na “sledenje srcu” precej prezirljiv pogled: imeli so ga za zanesljiv recept za neuspeh in propad. Sveto pismo je sploh nedvoumno: “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. To je tisto, kar omadežuje človeka.” (Mt 15,19) In to sploh ni edini navedek. Sledenje “srcu” se je hitro razumelo kot prepuščanje in popuščanje svojim muham, svoji površnosti, pogosto svoji pohoti. Kot tvorno nasprotje temu je bila postava, zakon (ki so ga razumeli kot skoraj prepis božjih zakonov in zakonitosti) – garant sreče, uspešnosti, miru in blagostanja. Človekovo vrednost – pa naj je bil kralj ali berač – so kar neposredno sodili po njegovi zvestobi tej postavi. Ni bilo posebno govora o tem, da je nekaterim tej postavi biti zvest pač lažje. Kriterij dobrega – in tudi sreče – je bil postavljen čisto izven človeka. Precej na skupnost – in precej v odnos z Najvišjim.
Potem pa je prišel nov čas, nov vek, in Cartesius je dal nov koordinatni sistem razmišljanja: točka nič na preseku y in x premice sem jaz sam – pri razmišljanju (in potemtakem tudi ravnanju) lahko izhajam samo iz sebe. Začelo se je mukotrpno potovanje človeka v njegovo “notranjost”, dolgotrajno brskanje po sebi in soočanje z najdenim. Poskušanje urejanja vsega v neko smiselno celoto: mikrokozmos človeka je kar naenkrat zasenčil makrokozmos stvarstva. Ena ključnih vrednot je postala biti “globok” in (bolj moderno rečeno) “v stiku s sabo”. Stalno se je bilo treba spraševati, kdo sem jaz. Psihologija je tako postala ena ključnih ved: bistveno je pač imeti zemljevid in navodila za uporabo tega svojega notranjega sveta – ker je ta očitno edina oprijemljiva točka, ki jo imam v življenju. Pravila za življenje se čutijo poklicani pisati ne več filozofi – ali fiziki -, pač pa psihologi. Iz časov svoje od psihoterapije zastrupljene samostanske vzgoje se spominjam dolgotrajnih vrtanj po sebi, kaj sem “v resnici” jaz – in kaj je drugo, tuje v mojem življenju. Globlje ko sem šel, hujše blato sem gazil in večji obup me je popadal: toliko zla, toliko krivic, toliko “travm” … toliko mojih napak, zablod in neumnosti. Na podlagi tega je človek, ki mu navzven nič ne manjka, lahko do konca nesrečen in obupan. Tako je R. M. Rilke v devinskem dvorcu ob enem najbolj rajskih razgledov, kar jih premore svet, pesnil svoje Elegije. Tako so princeske iz romantičnih pravljic – in mladenke iz hollywoodskih nadaljevank – obupano nesrečne, dokler ne “sledijo svojemu srcu”. Dokler ne sledijo temu, kar čutijo. Kot da bi se nekje globoko v človeku skrivalo neko resnično jedro, do katerega se je treba s trudom dokopati, in nam je potem vse jasno. A če si iskren, menim, je z vsakim podobno kot z mano – globlje ko koplješ, bolj te zasuva. Samo zato, ker je nekaj globlje v tebi, ni nič bolj pristno in resnično; morda je zakopano s pametnim razlogom.
Naj ne razume kdo narobe: ključno in dragoceno je poznati sebe – “spoznaj sebe” je navsezadnje že antični moto. A ne smem in ne morem svojega notranjega dogajanja postavljati za glavni kriterij svojega ravnanja. Ker je v meni – kot je tudi v svetu – pač cel kup tako dobrih kot slabih stvari. Tudi če so v meni, pogosto niso zares “moje”. Človeku pade na pamet in ga popade marsikaj. Nad čim v sebi si občasno resnično zgrožen – ampak potem temu “čutenju” pač ne slediš. Narediš tisto, kar je prav in dobro – tudi če se sploh ne počutiš in ne čutiš tako.
