Na stopnicah (73)
Nepremagljivo sonce
Narodi so dan sončnega obrata – ki je ravno te dni – obhajali kot praznik. Tudi če niso več častili sonca kot boga. Dejstvo, da zmrzal zime ne bo trajala večno, jih je navdajala z upanjem. Kot se v svetu okrog nas krog časov obrne, tako so modrovali, se bo obrnil tudi tok človeštva. Zlo bo premagano, povozil ga bo čas.
V naravi je ta tok dogajanja neizogiben, geografi in fiziki ga danes znajo dobro pojasniti – višje kot je sonce, bolje nas greje. In tudi čas, ko je nizko in deželo preveva mraz, ima svojo vlogo: mraz ugonobi vsakovrstno golazen po poljih, gozdovih in vinogradih. Če nam je “turistom” in “intelektualcem” mraz zime in vlaga deževja v nadlogo, pa je vsem, ki živijo od zemlje, koristen. Vedo, da ni dobrega pridelka, če ni tudi ravno prav mraza in dežja. A ravno tisti “od zemlje” tudi najbolj vedo in čutijo, kako neprecenljivo je, ko višje sonce prežene mraz in da novo rast, novo življenje. Ko semena vzkalijo in pokukajo na dan.
Pa je s človeštvom res enako? Kroženje planetov je precej utirjen proces – in če ne bi bilo tako stanovitno, bi bilo nekaj zimske zmrzali verjetno eden zanemarljivejših problemov. Bi lahko rekli, da tudi “zima človeštva” izbriše z zemeljskega obličja “golazen”; prej bi se zdelo, da ji kvečjemu dá krila: težki časi so najboljši časi za razne mafije, gibanja skrajnežev, kulte, vojne dobičkarje in podobne patrone. Podobno kot pravijo časnikarji: najboljša novica je slaba novica. V dobrih časih se ljudje ne bi nikakor oprijeli ne Hitlerja ne Stalina – krize zgodovine pa so jih spremenile v njihove zveste sluge. Je potem sploh kakšno “sonce” v zgodovini, ki prežene in premaga zlo, mraz in strah? Ali pa velja, da bo tisti, ki je dovolj močan, situiran in iznajdljiv vedno zmagovalec? Da je treba imeti moč in voljo do nje, pa ti bo uspelo. Pred očmi imam nekega poslovneža, ki je dozdevno kupil kar celo socialno omrežje, samo da bi utišal nadležnega mulca, ki je na njem vztrajno objavljal podatke o njegovih letalskih poteh. Sumim, da Musku sploh ni šlo za kaj drugega. Vedel je, da lahko to naredi – in je tudi naredil. In s tem dobro ilustriral, v kakšne banalnosti gre lahko sodobni nihilizem. Da si bo človek, ki si lahko zaradi svojega bogastva privošči vse, to tudi privoščil – če ne zaradi drugega, da si pridobi spoštovanje in strah ostalih. In seveda pokorščino: pridno delajte, kakor pravim, drugače vas bom kupil, utišal in ponižal.
V okupirani Ukrajini prepoznavamo podoben vzorec: mi smo velesila in nihče nam nima pravice ugovarjati, da delamo kaj narobe – če nam kdo ugovarja, ga bomo preprosto zradirali. Zbombardirali. Zasedli in izgnali. Dobro ni več nekaj objektivnega, pač pa zgolj tvoje mnenje – celo tvoja propaganda. Pokori se močnemu – ali umri.
Skozi vse čase so vladarji in bogataši razmišljali enako: nihče nam nič ne more. Z ognjem, mečem in polno denarnico je ni stvari, ki bi nas ustavila. Na nebu in zemlji naj se ve, kdo ima moč. A tudi pri njih se je pokazalo, da “sonce” neustavljivo zmaga: drug za drugim so imperiji utonili v pozabo. Drug za drugim postane predmet posmeha in zgolj pomnik na papirju. Babilonski stolpi človeštva se drug za drugim podrejo, večina pravzaprav brez kakšnega dramatičnega treskanja v njihov vrh. Enemu vladarju za drugim prst na steno napiše neizprosni “Mene, Tekel, Fares”. In sonce se spet okrepi in na pepelu njihovih pogorišč poženejo koprive.
Za nas, majhne možiclje na igralni deski velikih, pa do takrat vedno znova ostaja vprašanje: na kateri strani sem bil? Komu sem se uklanjal? Ker je gibanje planetov sicer zelo samodejno, človeška zgodovina pa še zdaleč ne: odvisna je od naših svobodnih odločitev.
Smo kot takšni majhni možiclji nemočni? Imata naš upor in načelnost sploh smisel? Ali pa se je bolje ukloniti? Bodo naši nagrobniki edino pričevanje naše drže?
Te dni obhajamo tudi praznik tistega drugega Nepremagljivega Sonca: v njegovem imenu vemo, da človeške zgodovine ne poganja neka brezimna fizika – pač pa Previdnost vse zle moči in oblasti vedno znova pripelje na pogorišče. In mi smo vabljeni, da z njo sodelujemo.
