Na stopnicah (60)

Piše: Jernej Kurinčič

Apologija zapečkarstva

“Ne poroči se, prihrani – in lahko boš potoval!” se je glasila objava na spletu. Žlehtnoba mi ni dala miru, da ne bi spodaj komentiral: “Ne potuj, poroči se – in prihranil boš!”. Takoj se je oglasil in protestiral znanec, ki se ima za vnetega zagovornika načela na začetku. A zanj že vem, da ima sam pri sebi še kakšne druge razloge, da mu poroka ne diši. Sploh ni šlo samo za jezikovne akrobacije, ki me drugače tolikokrat zvabijo, da se oglasim na tovrstne objave. Gre za to, da je potovati postalo eno od dogem naše civilizacije. Norm, ki jih nihče ne “prevprašuje”.

Še pred sto leti je bilo oditi na pot dlje kot do najbližjega trga prihranjeno bolj ali manj pustolovcem in čudakom. Ljudem, ki nimajo kaj dosti izgubiti – ali še ne vejo, kaj lahko izgubijo: študentje, vojaki, raziskovalci, trgovci, romarji … Oditi od doma je pomenilo takrat skorajda umreti in marsikdo se je na tak način tudi poslavljal od doma. Marsikdo je prodal imetje in se na pot podal s culo, v kateri je bilo vse, kar je premogel.

Danes pa se moraš počutiti kar neodgovornega in krivega, če stalno ne potuješ. Poleti na morje, pozimi smučat, od časa do časa v eksotične kraje. Študentarija mora obvezno vsaj na kakšno izmenjavo. Eminenten znak socialne ogroženosti je postalo, če si družina ne more privoščiti poletnih počitnic. Če ne siliš iz svojega poznanega kroga stotih kilometrov je verjetno s tabo nekaj narobe – zanemarjaš se!

Zadnja moda je postalo, da greš na drug konec sveta in potem objavljaš svoje “kulturne šoke”: zakoni, navade, obleke, jezik, izbira na policah v trgovini … Potovanje odpira oči, pravijo. Na njem razumeš, da stvari, ki se v tvojem okolju zdijo samoumevne, to nekje drugje sploh niso. Nekateri hočejo na svoje oči videti raznovrstna čuda sveta – pa čeprav po mukotrpnem večurnem čakanju na žgočem soncu – in potem zadevo vidijo samo od daleč ali s svojim telefončkom (kot lahko jaz s kavča doma). Govorijo: treba se je potopiti v novo okolje in v njem na novo zaživeti. V odgovarjanju na njegove izzive tudi sam postaneš nov človek, odkriješ svoje nove razsežnosti – in si v marsičem nehaš delati utvare o sebi. Izveš mnogo o svojem pogumu, moči, enakopravnosti, bogastvu, nežnosti, sočutju … Marsikdo vzame (in predstavlja) potovanja kot svojo pot do sebe.

Jaz se na podobno pustolovščino raje podajam v obnebju razuma in domišljije, na tiskanih straneh. Zadnje čase tudi po širjavah spleta. Je ceneje in v bistvu vidiš več. Precej možno je, da kot turist spoznaš samo površino neke stvarnosti, ponavadi ti je še tako predstavljena – da čim več zapraviš in čim manj motiš lokalno življenje. Precej domišljavo je z neba prileteti v neko okolje in si misliti, da si ga po nekaj dnevih bivanja pa kar razumel in se od njega naučil, kar se lahko naučiš. Nisi se znojil na njihovem soncu, nisi prenašal njihovih šefov in družinskih razmer, nisi nosil vode nekaj kilometrov na glavi – ampak tebi je vse jasno in zdaj si nov človek!

Mea culpa, precej k mojemu zapečkarstvu prispeva, da sem malce stiskača. In da raje naredim ovinek po razsvetljeni ulici kot pa bližnjico po mraku. Vem, da mi ne bi škodilo malce “svežega zraka”: novih odnosov, novih norm, novega sebe …

A to pišem v oporo in tolažbo vsem tistim, ki z Blaisom Pascalom trdijo, da večina svetovnih problemov izhaja iz tega, da ljudje ne znajo tiho sedeti sami v svoji sobi.

Preberi tudi

Na stopnicah (64)

Na stopnicah

Na stopnicah (64)

22.10.2022
Na stopnicah (68)

Na stopnicah

Na stopnicah (68)

19.11.2022
Na stopnicah (37)

Na stopnicah

Na stopnicah (37)

02.04.2022
Na stopnicah (46)

Na stopnicah

Na stopnicah (46)

04.06.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme