Na stopnicah (59)

Piše: Jernej Kurinčič

Antigona straži svetišče dobrega imena

“De mortuis nil nisi bene”, o mrtvih ničesar razen dobrega, je bil eden od prvih latinskih pregovorov, ki sem se jih nalezel od očeta. Včasih se mi je pomešal še s tistim drugim, “de gustibus non est disputandum”. Ker je res, da o pokojnih nima smisla preveč govoričiti, saj jim naše besede bolj malo pomagajo. In po drugi strani še kako drži, da o tujem slabem okusu nima smisla zgubljati besed (in ga raje samo pohvalimo, če je tega vreden) – tudi zato, ker se ponavadi očitno razodene sam, v dobrem in slabem.

Te moje jezikovne zmešnjave in oba pregovora, ki sta jim podlaga, so mi živo prišli v misli te dni, ko se poslavljamo od angleške kraljice Elizabete II. Prišli v misli zato, ker javna razprava žal marsikdaj dosega višek slabega okusa. Saj bi lahko zmerjal z neokusnim tudi sladkobno hvalisanje in naivno himnično poveličevanje, ki smo ga deležni na vsakem koraku. A ciljam na drugo vrsto neokusnosti – tako, ki je v kričečem nasprotju s prvim načelom, da se po pokojnih ne svinja.

Na Facebooku se je namreč vsul plaz objav, zakaj da smo ovce in žalujemo za pokojno. Da naj se rajši spomnimo vseh hudodelstev, ki so se v času njene vladavine zgodila, ona pa si je nagrabila neizmerno bogastvo … Vam prihranim nadaljnje razpredanje, če ste slučajno ravno po obroku. Gotovo, ni bilo vse pravljično in pravično tudi v tej vladavini. A osnovna pieteta nam narekuje, da se sedaj ne lotevamo brskanja po tem. Da dovolimo žalosti, pogrešanju in spominu, da se umirijo. Da se solze toliko posušijo, da ne bodo zastirale pogleda. Dovolj bo še časa za historično preciznost in pravičnost. Kot ga je seveda bilo preobilica v preteklem obdobju, ko je bila gospa še živa in bi jo naši kritiki lahko mirno soočili z njeno krivdo in grozodejstvi.

A grobna tišina ob smrti velikih je vedno znova priložnost, da razkrinka junake, ki na tem ozadju paradirajo s svojo aroganco in narcizmom. Takrat res dobijo našo pozornost in jih je zares slišati. Zapomnimo si jih! Briga jih, če je ta “prepoznavnost” na račun dobrega imena nekoga. Ne razumejo, da je bolj kislo zmagoslavje, če si jih nekdo zapomni kot brezčutne in nespametne.

Za ostale, ki premorejo nekaj pietete, pa so taki ekscesi dobra priložnost, da se zavejo, koga se morajo v življenju paziti in koga ogibati. Morda celo zato, ker utegnejo ti kakšno podobno predstavo prirediti tudi ob njihovem grobu.

Kot smo se učili že pri Antigoni, je pieteta prelomna točka civilizacije – kdor je ne premore, je že v kraljestvu mrtvih, razpada in zombijev. V drami je Antigona dala svoje življenje, da bi telo njenega brata počivalo v miru. Tokrat ne varuje telesa pokojnika – varuje njegovo dobro ime.

Preberi tudi

Na stopnicah (56)

Na stopnicah

Na stopnicah (56)

13.08.2022
Na stopnicah (49)

Na stopnicah

Na stopnicah (49)

25.06.2022
Na stopnicah (39)

Na stopnicah

Na stopnicah (39)

16.04.2022
Na stopnicah (32)

Na stopnicah

Na stopnicah (32)

26.02.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme