Na stopnicah (58)

Vrgla nosečo hčerko čez prag

Zadnjič sem zgrožen bral o mami, ki je nagnala od doma svojo nosečo najstniško hčerko. Splet je za to izvedel tako, da sedaj hči zavrača vse stike z materjo in je do nje hladna. Mama se počuti zaradi tega užaljeno in zdaj sprašuje vesoljno javnost, mar ni ravnala prav, vzgojno in v najboljšem interesu vseh vpletenih. Sam sem seveda takoj dobil pred oči podobo ubogega naivnega dekleta, ki se jima je s fantom “zgodilo” in zdaj v joku ugotavlja, da njen trebuh raste – fant pa jo je po možnosti popihal. Namesto da bi ji mama ponudila tolažbo, razumevanje in podporo, jo nažene.

Ko smo z najstniki hipotetizirali, kaj bi naredili starši, če bi jim povedali, da pričakujejo otroka, sem vse prevečkrat slišal, da bi jih vrgli čez prag – in bil kar glasen proti takemu razmišljanju. Mislil sem si, da še najbolj gnili starši svojemu otroku ne bi naredili česa takega.

Marsikateri starši bi ji morda ukazali, da naredi splav. In večina najstnic v takem položaju splav pač naredi, ne da bi razlagale komurkoli, sploh pa ne staršem. “Nezaželena” nosečnost se danes na Zahodu obravnava kot ena najhujših tragedij, ki lahko doletijo žensko: smrt za njeno kariero, svobodo in nekako tudi ženskost. Kot da bi se spodobilo imeti otroke šele potem, ko že obupaš nad vsem ostalim, kar ponuja življenje. Otroke sicer današnja družba po božje časti in ne sme se jim skriviti niti las, a včasih se zdi, kot da bi vsem bolj ustrezalo, da bi jih lahko naročili po Amazonu ali dobili v rastlinjaku, že velike in samostojne – ko pa so majhni (in občasno tečni), pa bi si jih vzeli k sebi samo za kakšno Instagram sliko ali tropski dopust. Vem, da ne smem preveč soliti pameti, ker sem celo življenje delal s tujimi otroki – a vendar sem jih dal skozi roke kar nekaj. S kar nekaj gereracijami sem si pogledal ameriški neodvisni film Juno, ki ga imam rad, ker nosečnost prikaže kot del življenja, ki je lahko tudi nasmejan, čeprav ni vedno lahek. Ki pomaga razbiti predsodek, da je med življenjem mlade ženske in materinstvom neki silno visok in debel zid: ko enkrat rodiš, ni več poti nazaj in življenje je poslej samo še mukotrpno garanje neizmernega žrtvovanja, zanemarjanja sebe; pokakanih plenic in sladkcenih objemčkov s tvojim zakladkom. Da po rojstvu nisi nič drugega več kot mama: ne pravnica, ne sošolka, ne smučarska prvakinja, ne bobnarka v odpuljenem hardcore punk bandu … No, tole zadnje utegne res privesti do nekaterih zapletov, a zakaj ne bi bilo možno? Ustvarili smo nekakšen kult materinstva. Odmeva tudi povsod v umetnosti. Kar poglejmo Cankarjevo Sveto obhajilo. Ta kult je po eni strani sicer dober, ker matere poveže med seboj, jim ovrednoti njihove izkušnje in jim da oporo v njihovem položaju, ki je pač edinstven. Po drugi strani pa je tako rekoč neprodušno izoliran od ostalega življenja, in to z obeh strani. “Mamice” so svoja vrsta človeštva, ki jih pač “nihče ne razume”: lastne e-poštne liste, forumi, nadaljevanke, oddelki v nakupovalnih centrih in kolumne v časopisih. SAP Mama bi rekli v Jugoslaviji. In če kakšna ženska ne sprejme tako korenitega reza v svoje življenje in si želi naprej biti del “obeh svetov”, jo bodo obsodili: ne samo “klub mamic”, ker pač očitno krši pravila, da je poslej ves njen svet samo še materinstvo – prav tako ostali, ker pač sploh obstaja kot normalno bitje in ne neka polboginja v mitskih višavah.

A ko sem zgodbo o najstnici iz uvoda bral naprej, sem videl, da zadeve sploh niso tako črno-bele. Mame ni razjezila sama nosečnost. Razjezilo jo je dejstvo, da je dekle “izračunalo”, da bo za otroka skrbela njena mama – ona pa bo še naprej živela “najboljše življenje”. Mama bo preživljala ne samo njo, pač pa še njenega otroka, sama ne bo prevzela odgovornosti. Morda vseeno ni bilo slabo, da ji je mama pokazala vrata oziroma zahtevala, da se odseli in sama poskrbi za zadeve. Torej so slabe izjeme glede “kulta”, o katerem pišem zgoraj. A kot pravijo – izjeme potrjujejo pravila.