Na stopnicah (57)

Piše: Jernej Kurinčič

Elektrokadilci

Prepričan sem bil, da je znanec nehal kaditi. Nič več oblaka dima nad njim in značilnega vonja. Skoraj sem mu že čestital za trdno voljo in trezno odločitev, potem pa sem opazil, da sesa kos plastike – in vse mi je bilo jasno. Še nekdo, ki sledi modi.

Razne vrste “elektronskih cigaret” so nedavno doživele pravo eksplozijo. Uporabljajo jih tisti, ki se imajo za kadilce – in tisti, ki se nimajo. Šolarji po vsem svetu so sploh navdušeni: še ena elektronska napravica, zaradi katere se lahko počutijo imenitno in so “glavni” med vrstniki (ali vsaj ne izstopajo). Kot v dobrih starih časih, ko so bili vsi lokali in uradi zakajeni, lahko kadilec spet “prižge” povsod. Njegov cucelj je stalno na razpolago, brez obsojajočih pogledov in omejitev.

Marsikdo svojo navado brani, da je to neka vrsta odvajanja, kot so bili včasih nikotinski obliži – samo da vseeno daje malce več užitka. Ideja, da iz kajenja poberemo na desetine škodljivih snovi in pustimo tisto, zaradi katere se to počne, torej nikotin, še s kakšnim “desertnim” dodatkom, se sliši krasno. To bi bilo skoraj zdravo! Uživali bi lahko brez slabe vesti. A mnogi opozarjajo, da tudi e-cigarete vsebujejo precej škodljivih snovi, sploh tiste, kupljene pri dvomljivih virih: če posledice tobaka že predobro poznamo, pa bomo posledice te nove mode še odkrivali.

Mea culpa, ampak težko bi se hvalil s tem, da sem bil celo življenje nekadilec. Med pandemijo, ko sem bil zaradi strogi italijanskih ukrepov ujet med štiri stene, je bil sprehod do dvorišča na dozo dima in žarenja skoraj moja rešilna bilka. Obred, ki je prekinil rutino ujetosti. Na neki način obhajanje spomina na pradavno normalnost, ko še nismo tičali v kletkah svojih stanovanj kot nekakšne laboratorijske podgane nove virusne resničnosti. Ko je bilo najhujšega konec, me je moja skoraj slepa vajenost, da po parih urah “prižgem”, začela motiti: svoboda mi pomeni preveč, da se ne bi počutil ponižanega, da takorekoč moram … In sem si rekel, da vsaj nekaj časa sploh ne bom kadil. Da tega ne potrebujem.

Na podlagi te svoje izkušnje težko razumem “elektrokadilce”. Kajenju (oz. vnašanju nikotina, če sem točen) je odvzet ves čar in skoraj vse recimo jim infantilne podlage. Ostaja samo duda z odraslim okusom. Ni ognja v moji oblasti, ki je že od Prometeja dalje bil vreden tveganja. Ni tiste enkratnosti tlenja med tvojimi prsti, ki jo je skoraj lepše opazovati kot vleči vase – in ki tako spominja na neustavljivo zgorevanje tvojega časa. Ni reference na toliko “kul” oseb, ki so v prelomnih trenutkih imele ta obred. Ni trenutka časa zase na svežem zraku, ko lahko mirno diham. Je samo plastična ploščica z baterijo, strupom in elektroniko. Je aplikator moje droge – kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu.

K pisanju pa me je spodbudila predvsem nezaslišana protiokoljskost tega izuma – najbolj seveda tiste napravice, ki so za enkratno uporabo. V času, ko vsi tožijo čez pomanjkanje surovin za baterije baterijski cigaret, ki ga potem zavržemo? Ukinili bomo plastične slamice – a v isti sapi množili nevarne odpadke?

Preberi tudi

Na stopnicah (37)

Na stopnicah

Na stopnicah (37)

02.04.2022
Na stopnicah (55)

Na stopnicah

Na stopnicah (55)

06.08.2022
Na stopnicah (49)

Na stopnicah

Na stopnicah (49)

25.06.2022
Na stopnicah (28)

Na stopnicah

Na stopnicah (28)

29.01.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme