Na stopnicah (56)

Spremenjeno življenje

Znanka na Facebooku zadnje čase redno objavlja fotografije in posnetke svojega “spremenjenega življenja”: visoke pete, elegantne obleke, športni avtomobili, izgubljeni kilogrami, drzni podvigi … Vse v zmagovalni zeleni barvi. Ni edina. Marsikdo si je že prislužil, da sem izklopil njegovo prikazovanje na moji časovnici, ker me je preveč jezil s svojo obsedeno zvestobo kaki ideologiji, metodi ali gibanju.

Verjetno me bo hitro kdo obtožil, da me samo jezi, ker se je spravila k sebi, shujšala in stopila na pot uspeha – jaz pa še naprej čepim v svoji boemski povprečnosti in se ne zmigam ne poslovno, ne športno, ne duhovno.

In to je zelo res, iz tega razloga me toliko bolj grize in mi zastavlja vprašanja. Ali morda nisem preveč purist in preveč kompliciram:

Namesto da si kuham in s tem zapravljam čas, bi si postregel z že pripravljenimi praški, ki so tolikim pomagali shujšati. Meni pri mojem kulinaričnem ustvarjanju hitro uide v pisker kakšen ščepec soli ali žlička olja preveč, pa še z veseljem pojem vse, kar sem sčaral (kar je, resnici na ljubo, več kot bi bilo treba) – v prašku pa je že vse odmerjeno in načrtovano. Nikakor ni take kvalitete in tako zdravo, kot ko narediš sam doma, a je tako neverjetno lažje.

Namesto da kompliciram in dajem prednost gibanju na svežem zraku (kar se vedno znova ne izide), bi lepo kje med štirimi stenami migal z aparatom in bi bili vsi gibi točno odmerjeni in kalibrirani, športna ura in mobi pa bi pridno beležila kalorije, mi dajala nagradice za dosežke in mi v primerjavi z drugimi “pumpala” samopodobo.

Namesto da romantiziram svoje znance in družbo; da nočem, da bi med nas vdrl hlad golega posla, bi lahko počel kot moja znanka: poznamo se, jaz ti priskrbim “čudovito novo življenje”, ti pa v zameno kupuješ izdelke za to preko mene – da jaz lahko plezam po družbeni piramidi navzgor. Saj si pod mano, a te vlečem za sabo. Zakaj ne bi medsebojni odnos postal del našega čudovitega spremenjenega življenja. Roka roko umije.

In gotovo, kaj mi je bilo treba se zaletavati v pomanjkljivosti in pohujšljivosti Cerkve; v podrobnosti, kako to krivi mojo svobodo v Bogu – raje bi užival lagodno, brezskrbno življenje, kjer sta Rim in Bog oba na varni razdalji in pridejo ljudje v cerkev predvsem po izgovor, da lahko še naprej živijo v grehu. 

Lažje bi bilo, če bi bil del nekega sistema, kjer mi ne bi bilo treba preveč misliti, pač pa bi me ta sam peljal naprej skozi življenje – mi predpisoval hrano, obleko, moralo, delo, partnerja, prevoz, morda še jezik, kulturo in okus … Avtomatizem zmanjšane odgovornosti je včasih slajši od vsake gurmanske mojstrovine. Živeti po diktatu nekega piramidnega sistema, medijskega narativa ali ideologije je tako prijetno, jasno in enostavno! In seveda ti v očeh sveta lahko hitro priskrbi vse tisto, kar se zdi najdragocenejše. Orwellov sistem se je na svetu zrušil, Huxleyjev pa se še krepi!

No, ne bom se delal, da je moj upor res samo iz vzvišenih namenov. Malce je tudi stvar okusa – prašek tiste zelene firme smrdi po plastiki.