Na stopnicah (55)
Zeleni velikani
V sedanji vročini znamo ceniti dobro senco. Še kako čutimo razliko med razgretim asfaltom in pa prijetno ohlajenim pihljanjem vetriča v zavetju kakega zelenega velikana. Od časa do časa vidimo tudi objave, kako zelena odeja – bodisi nepokošena trava ali pa višje rastje – učinkovito znižuje temperature v okolju. Ga dela ne samo bolj znosnega, pač pa kar bolj varnega.
Zato vemo, da ozelenitev spada v mesto – ne samo, da si spočijemo oči, pač pa da lažje živimo. In to velja kljub temu, da od tod izhaja kar nekaj nadležnih komplikacij: korenine “dvignejo” asfalt, jeseni imamo delo z odstranjevanjem listja (ali pa iglic celo leto), z vej se na jeklene konjičke cedi smola, odmrle veje ogrožajo ljudi in promet … Verjetno marsikdo na stolčku javnih ustanov pomisli, kako bi bilo vse enostavneje, če bi bila lepo samo beton in asfalt – že stroškov bi bilo precej manj. Zasebniki, ki jim uspe se dokopati do nekdanjih javnih površin, so v tem pa že kar redno “praktični” – tako smo izgubili drevored ob Prvomajski v Novi Gorici: lastnik pač lahko na svojem dela, kar hoče.
Javnost ob takih posegih večinoma ne ostane brezbrižna – ni težko verjeti, da se v srcu stke domačna povezava z drevesi. Ne samo praktična zavest, da nam delajo mestno življenje znosnejše in naše ulice lepše – tudi kakšen otroški spomin na plezarijo; skrivna dupla, ki jih poznaš samo ti; gnezdece tam v višini … Javnost je razborit advokat zelenih velikanov. Čeprav žal pogosto nemočen – birokracija in kapital z roko v roki potisneta odpor javnosti na obrobje in v pozabo. Z včasih boljšimi, drugič pa slabšimi argumenti. Žalostno je, če javne službe stopijo na stran kapitala namesto interesa skupnosti. Če pristanejo na geometrijsko puščavo “angleške travice” in betona namesto bolj sproščenega okolja. Sploh če temu botruje kakšna pod mizo podana kuverta.
A vsaj včasih je javni srd neupravičen. Utemeljen bolj na romantiki in nostalgiji kot pa na dejstvih. Tako sem, recimo, zadnjič bral obupovanje nekoga nad izginjanjem smrekovega gozda v njegovih krajih. Verjamem, da je zanj hlad in vonj smreke del domačnosti. A “izginjanje” smrekovega gozda je po vsej verjetnosti v resnici del preudarnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdom – smreka je (sploh v takšnem obsegu) na naši zemlji tujek. Sajena plansko, kot poceni vir lesa – in novoletnih dreveščkov. To prinaša s seboj cel kup okoljskih problemov: epidemije lubadarja (ker gozd ni avtohton in ne raznolik, je toliko manj odporen na to), erozija zaradi plitvega koreninskega sistema in pomanjkanja podrasti, razpad prvotnega ekosistema … Smreka v bistvu mora izginjati – in zamenjevati jo morajo bolj avtohtona drevesa.
Tako je nekdo že pred časom nasadil vrsto smrek sredi Ljubljane. Drevesa so pridno rasla skoraj pol stoletja, se med bloki gnala navzgor proti svetlobi. Vsako zimo smo trepetali, kdaj bo sneg z njihovih vej poškodoval kakšen avto, parkiran pod njimi – ali da se odlomi vrh ali veja in pokonča kakega mimoidočega. Potem pa sem za nasvet povprašal gozdarja. Ogledal si jih je in mi povedal, da so drevesa že krepko presegla svojo življenjsko dobo in tudi niso najbolj zdrava: ne samo, da utegne sneg odlomiti kakšno vejo; zaradi postaranega koreninskega sistema veter utegne izruvati kar celo drevo. Ko smo jih podrli, je bil vik in krik, da smo se zarotili proti vsemu živemu, zelenemu in lepemu; da skrunimo ne samo okolje, pač pa tudi blagi spomin svojih imenitnih prednikov. A kot trezna glava ve, da je dobro drevo posaditi – ve tudi, kdaj ga je treba podreti. Zato je pomembno, da je naš kriterij glede oblikovanja zelenih površin trezen, informiran razmislek in ne toliko čustvena navezanost. A da veste: ko bom sedel v senci pod zelenim velikanom, bom poleg hladu, ki mi ga podarja, hvaležen tudi za njegovo dobrodušno, preizkušenosti polno domačnost. Prijatelja sva.
