Na stopnicah (53)
Obsojaš me!
Mi je na Facebooku zabrusila neka gospa, ko sem debatiral o eni od “vročih” tem. Pravzaprav je zapisala nekako drugače: tvoje besede so “obsojajoče”. Torej niti ni težava v meni, ampak že v mojih besedah, moji formulaciji?
Po drugi strani se je ena od strani, ki jim sledim, zadnjič razpisala o tem, da smo kristjani dolžni soditi. Da tako naroča Sveto pismo. Ta stran ima rada takšna bolj radikalna stališča. Predstavljam si, da je do tega zapisa privedel ravno odziv na nekaj podobnega, kar se je zgodilo meni: nekomu so rekli, da obsoja. In v svoji zagnanosti je raje šel iskat biblično podlago, da to sme početi, kot pa da bi postavil pod vprašaj, če je bilo njegovo početje res sodba.
Pa Sveto pismo res to naroča kristjanom? Smo postavljeni za sodnike nad vsemi “brezbožneži” okrog nas? Kje pa, nasprotno! Bog v Svetem pismu precej ljubosumno varuje pravico biti suvereni in dokončni sodnik za sebe. V Novi zavezi je en sam primer, kjer je kristjanom naročeno, naj sodijo, pa še to je zraven izrecno naročeno, da med seboj, v svojih vrstah. Drugih pa – nikakor! Bog, in po njegovem pooblastilu Jezus, Sin, je vrhovni in edini sodnik in razsodnik. Če kdo sodbo jemlje v svoje roke, se s tem zoperstavlja Božji oblasti. Nova zaveza s tega stališča postavlja precej pod vprašaj celo kakršnokoli zemeljsko oblast; ne da bi jo zares prezirala ali zanikala, vsekakor pa smeši njen omejeni doseg. Saj so precej nedvoumne tudi besede z začetka 7. poglavja Matejevega evangelija: “Ne sodite, da ne boste sojeni!”
A vrnimo se na začetek – “obsojajoče besede” je zapisala razžaljena gospa. Ni torej težava v tem, da bi se neka oseba postavila nad druge, pač pa v sami vsebini. Ki je očitno nedopustna in netaktna. Seveda je mogoče, da je tudi neko besedilo zapisano kot sodba, in to zaboli. A v luči tega, kar sem zgoraj omenil o Svetem pismu, je tako početje vredno prej posmeha kot užaljenosti: kdo pa si ti, da misliš, da lahko sodiš druge – utihni, da ne boš v naslednjem trenutku dajal odgovora za lastno šibkost, napake in hudobijo!
A moje besede niso bile zapisane kot sodba. Zgolj opredelil sem se – in že to je bilo preveč. Danes je tudi razdelano, poglobljeno izraziti svoje mnenje že lahko razumljeno kot sodba. Ker to drugega prizadene. To je velika zmešnjava, in je ključno, da se ji izognemo. Ne morem – in ne smem – biti odgovoren za čustva, zgodbe in zdrahe, ki jih moje (korektno in premišljeno) govorjenje vzbudi v drugem – to je njegova zgodba in njegov obračun. To ne pomeni, da nisem uvideven in sočuten; nima pa nihče pravice kar počez tega od mene zahtevati. Ravnati v smislu: ker tega nisi povedal uvidevno, diplomatsko in nežno, tvoje besede nimajo nobene veljave in si moralno slab človek. Če nekomu gori hrbet, mu ga pač ne bom pogasil z lahnim trepljanjem. Če ima nekdo iver v očesu, bo bolelo in bo neprijetno, ko jo izdiram. Je pa res, se spomnimo, da je pri izdiranju tujih iveri dobro pogledati najprej na bruno v svojem očesu.
Družba, v kateri ima vsaka opredelitev že implikacijo napada na drugega, sama sebe obsodi na dobrikanje in laž. Dialog spremeni v retoriko in čvek. Drugačnost ni več obogatitev, pač pa samo še grožnja. V spoznanju ni moč noben napredek, saj ga pogojuje, kar “čutim”. Sokrat je bil v bistvu po pravici obsojen na smrt, saj je s svojo majevtiko obsojal kar ves polis!
Dialog se začne lahko šele, ko zdržim s tem, da je pogled drugega pač pogled drugega – lahko bolj ali manj domišljen, trezen, celosten. Facebook, Twitter in druga socialna omrežja nas v tem najbolj preskušajo – pa tudi najbolj učijo. Včasih si je treba priznati, da morda res ni vredno vznemirjanja, če kdo v Indoneziji misli, da v Evropi vozimo po levi. Da na Kitajskem ne ločijo Slovaške in Slovenije. Da v ZDA lahko vsak kupi puško. Ko se pomirim z različnostjo tujega mnenja in pogleda, me lahko začne bogatiti. Lahko si rečem: “O, pa res, na to pa nisem pomislil!” Lahko pa tudi: “Mislim, da se v tem motiš – daj, preveri še enkrat.” In to ni sodba. S tem pokažem, da mi za drugega ni vseeno.
