Na stopnicah (51)

Piše: Jernej Kurinčič

Za življenje ali za izbiro

“Največji poraz za ženske v zgodovini!” se bohotijo naslovi. Tik pred časom kislih kumaric je tako ukrajinsko vojno kot domače politične zdrahe preglasila odločitev “Roe v Wade” v Združenih državah – razglasili so, da splav ni več ustavna pravica. Odzivi so zelo nasprotni – nekateri slavijo zmago nad desetletji legaliziranega ubijanja; drugi zgroženi protestirajo, da gre za usoden poseg v pravice do odločanja o lastnem telesu. V razgretem ozračju je slišati le malo razumnih glasov; malokomu je do tega, da bi upošteval zapletenost tega vprašanja, ko pa je tako neizmerno enostavno postaviti se na enega od polov in v sovražnika metati gnila jajca. In na koncu so oškodovane tako ženske kot nerojeni otroci. Morda se celo zdi, da je bila ta “pravičniška dilema” lansirana kot dobra kamuflaža za globlje premike v družbi – kot rada počne prefrigana oblast, da zaposli množice, medtem ko sama vztrajno stvari pelje po poti svoje koristi, pogosto mimo interesov tako enih kakor drugih.

Da se razumemo, glede tega vprašanja nikakor ne morem biti hladen, niti ga obravnavati lahkotno; ni le politična muha enodnevnica. Sega zelo globoko v tkivo naše moralne zavesti in usode. Zelo dramatično zoperstavlja dva principa, ki sta v samem jedru naše civilizacije in vere: “Ne ubijaj!” in pa telesne nedotakljivosti posameznika. Pri t. i. največji zapovedi “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe” sta tu na tehtnici pomembnosti na obeh straneh največji možni obtežitvi. Zato tudi ni nič nenavadnega, da sprti strani druga drugo nenehno obtožujeta (pre)lahkotne obravnave vprašanja: tisti za izbiro druge obtožujejo, da jim je važno samo, da otrok pride na svet, potem jih pa briga zanj – tisti za življenje pa, da se dela splave kot po tekočem traku in pogosto celo na rasistični ali evgenični podlagi. Očitek o obojestranski lahkotnosti pravzaprav ni iz trte zvit – glede na argumente, ki najbolj odmevajo v javnosti se zdi (za oboje!) še kako upravičen. Prevladuje populizem in pa razprodajanje ganljivih osebnih zgodb, ki sočutno srce pač učinkovito nagnejo v eno ali drugo stran. Zakon pa ne more temeljiti na ugajanju posamezniku, pač pa na pravšnjosti in pravičnosti za vso družbo, za vso skupnost. Kot vedno pa tudi tu velja: Summa ius, summa iniuria. Ampak v ZDA ta pregovor ni ravno priljubljen, marsikdo enači zakon s tem, kar je prav in dobro – ravno zato so strasti tako razgrete. Ker se zdi, da zakon narekuje moralo – a to seveda ni res. V vsakem primeru je odločitev za splav – ali pa ne – etična dilema najprej nosečnice same. Na družbo in državo se prenaša toliko, kolikor se, recimo, ženska odloči za splav iz socialnih razlogov, kolikor ima zaradi šušmarskega splava trajne posledice, kolikor zdravstveni sistem tako ali drugače pritiska na nosečnico: da jo kar “po spisku” pošilja na splav ali pa se dela, da nosečnost ni njen problem. Ključno pri tem je, da na splav ne moremo in ne smemo gledati kot na “redno proceduro”. In v tej debati lahko pridemo do zelo paradoksnih argumentov – tako, recimo, tisti “za izbiro” pišejo: še preden smo ukinili splav, bi morali zagotoviti varstvo otrok, dostopne vrtce, javno zdravstveno oskrbo, primeren porodniški dopust, subvencionirano prehrano za otroke, poseben službeni status v času nosečnosti. In ne moreš se bolj strinjati s tem – edino, da si rečeš: še preden se lotimo razglašati splav za ustavno pravico, mora biti ustavna pravica vse zgoraj našteto. Neskončno prej – mar ni to logično?

Preberi tudi

Na stopnicah (48)

Na stopnicah

Na stopnicah (48)

18.06.2022
Na stopnicah (49)

Na stopnicah

Na stopnicah (49)

25.06.2022
Na stopnicah (42)

Na stopnicah

Na stopnicah (42)

07.05.2022
Na stopnicah (28)

Na stopnicah

Na stopnicah (28)

29.01.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme