Na stopnicah (50)
Kemija
“Brez kemije in emulgatorjev!” je zadnjič na Facebooku nekdo spet oglaševal. Kemija oziroma kemikalije so redni sovražnik številka ena, pa naj gre za prehrano, čistila ali zdravila. Važno je naravno! Jaz pa sem jezno razmišljal, da je brez kemije prej patron, ki je spesnil to objavo. Natančneje, brez znanja kemije; da je v osnovni šoli med tem predmetom pač, kot se reče, sedel na ušesih.
Kemija je veda; na vse stvari okrog sebe lahko gledamo tudi s kemijskega vidika. Pri tem se srečamo z bolj enostavnimi in bolj zapletenimi snovmi. Zrak je recimo kemično precej enostaven – človek in sploh vse, kar je povezano z življenjem, pa je v nasprotju s tem v glavnem precej zapleteno. A tudi v tej zapletenosti veljajo vsa osnovna kemijska merila. Merila, ki nam s pomočjo malenkost zdrave pameti lahko pomagajo razkrinkati cel kup nepopisnih nespametnosti, ki krožijo po Facebooku in podobnih tržnicah. Kot, recimo, tisti veleumneži, ki zagovarjajo uživanje raznih bazičnih snovi, ker naj bi tako “razkisali” svoje telo – in so seveda v šoli preslišali, da je v zdravem želodcu redno eno najbolj kislih okolij na planetu. Tako kislih za našo varnost: da pobije vsakovrstno golazen, ki bi jo morda pojedli. Metod “razkisavanja” je seveda še mnogo drugih in drugačnih, a skoraj nobena ne upošteva osnovnih medicinskih spoznanj. Recimo tega, da odklon že za malo od idealnega ravnotežja zaradi motenj v kemijskih procesih telesa pomeni smrt. In da zato organizem silno dejavno sam skrbi za svoje kislinsko – bazično ravnotežje, brez vseh zvarkov, ki jih reklamirajo nekateri. Ali celo prodajajo. Zanje je ponavadi značilno to, da so “brez kemije” in “naravni”. Kakor da ne bi bilo vse, kar srečamo v naravi, pač taka ali drugačna kemična snov.
No, ne bom se delal neumnega, “brez kemije” v tem kontekstu pomeni, da snov pač ni nastala v laboratoriju, v proizvodnji, pač pa je verjetno nekje zrasla ali so jo izločili iz kakšne živali. Sploh pa ni rečeno, da je zato avtomatično bolj zdrava. Vedno znova me tako strese, ko ljudje oglašujejo razna domača zdravila in “naravne antibiotike”. Kar vidim, kako se bo kdo znašel v bolnišnici s hudo zastrupitvijo ali celo umrl. Zdravila namreč nimajo zastonj točno predpisanih doz in presledkov jemanja – če je učinkovine v telesu premalo, ne deluje (pač pa le utruja presnovo); če je je preveč, škoduje. Kdor vsaj malo pozna “rožice”, ki rastejo vse naokrog nas, dobro ve, da se z njihovim uživanjem ni igrati – tiste, ki so najbolj zdravilne, so lahko tudi najbolj strupene. Zato je glede zdravil kar dobro, da v glavnem uporabljamo tista iz lekarne, kjer je dovolj preverjeno, kako nam lahko pomagajo in kako škodijo.
Opažam pa, da pogosto isti silni zagovorniki “naravnega” spregledujejo področje, kjer pa ima to naravno res očitne prednosti pred čimerkoli laboratorijskim: to je področje prehrambenih dodatkov. Predvsem raznih vitaminov. Vse bolj je jasno, da te snovi v svoji naravni obliki bistveno bolj koristijo organizmu. Torej predvsem obliki, kjer jih v organizem vnesemo s hrano. Dodajanje v “laboratorijski” obliki pa pride v poštev predvsem za razna izredna stanja telesa, kjer je absorbcija v naravni obliki omejena: nosečnost, starostniki, ekstremni športniki …
Posebno področje, kjer je ideologija “brez kemije” verjetno najbolj škodljiva, pa so čistila. Kaj vse naj bi ljudje zlivali v odtoke ali mazali po tleh! In ker naj bi bilo “naravno”, naj bi manj škodilo kot “kemija” … Za komercialna čistila velja precej stroga zakonodaja o razgradljivosti in drugih lastnostih, če pa se tega lotimo s takimi ali drugačnimi “naravnimi” sredstvi, pa to varovalko obidemo. In utegnemo delati precejšnjo škodo okolju. Ne spada vse, kar je “naravno”, v naravo: pitna voda, onesnažena s fekalijami, je precej hujši alarm kot kakršnokoli kemično onesnaženje.
