Na stopnicah (49)
Na stopnicah
Stopnice so redni spremljevalec mestnega življenja. V povprečnem stanovanjskem bloku je to skoraj edini kraj, kjer srečaš svoje sosede. In si poleg pozdrava mimogrede nameniš kakšno besedo. Podobno velja po uradih – drugače tičimo vsak v svojem varnem gnezdecu in se bolj malo menimo za druge.
Ponavadi na stopnicah ni prostora za kakšne obširnejše debate in poglobljena razmišljanja – izmenjamo si kratke iskrice. Ta kratka srečanja so prostor za prebliske iz našega vsakdana. Verjetno je zelo podobno, če se nam zgodi, da se skupaj peljemo v dvigalu – in po pandemiji je to postala že pravcata utesnjujoča izkušnja. Dve usodi se za kratek čas prekrižata, ena drugo obsijeta – in gresta vsaka svojo pot. Včasih si med seboj podarimo več, drugič manj. Morda kdaj gledamo tudi eden mimo drugega, ne vedno iz spora, včasih tudi iz spodobnosti ali sočutja. Včasih morda celo iz strahu. Kdaj pa se nam mudi. Zgodi se, da se s svojimi sosedi ali sodelavci sploh ne poznamo, pa vendar se najde za izmenjavo kaj več kot pozdrav. Ker smo ljudje, bitja skupnosti. In kdaj, ko se beseda pravšnje zaplete in te od stanja med eno in drugo stopnico že pričnejo boleti noge, se končno okorajžiš in povabiš k sebi na kavo, sladko ali kozarček. Da je prostor in čas za globlji pogled in temeljitejši razmislek. Ko si končno vzamemo čas. Ko nas nekaj ali nekdo dovolj pritegne, osvoji, navdihne, kar začara.
Pred letom sem začel pisati te kolumne s polno glavo idej, skoraj prerokb. A kako vse te misli učinkovito strniti v teh nekaj vrstic? Lahko bi bil hermetično pesniški in nabil vsako poved do konca s pomenom, da bi bralci skozi teden počasi žvečili to žilavo zmes in nekaj že izcedili za sebe. Lahko bi ob tako omejenem obsegu obupal in v maniri sodobnosti stregel le s prebliski, asociacijami, fragmenti. Vsekakor je bila privlačna skušnjava ob izzivih sedanjosti najti vedno nova izhodišča za vzvišeno moraliziranje, hitre recepte in soljenje pameti.
A ko srečaš soseda na stopnicah, mu ne boš postregel s čim takšnim – ker se te bo potem drugič rajši ognil ali hlinil silno zaposlenost in naglico. Svoje pisanje sem ob teh kratkih srečanjih vedno razumel kot neke vrste zapeljevanje, miselno gotovo. Šarmiranje besed, ki naj vodi do tega, da si privoščim in se z idejo, mislijo, uvidom, ki jih srečam na stopnicah, kasneje v miru usedem na kavo. Včasih tudi zato, ker me razjezi, preseneti. Ker me izzove. Morda nekako v slogu znanca Sokrata, ki je več postavljal vprašanja kot pa dajal odgovore.
Je pa še nekaj na stopnicah, v liturgiji: graduale pri aleluji je v bistvu “stopniški spev”. Je radostno preddverje ključnega oznanila. S svojim pisanjem torej nimam namena toliko oznanjati, kot pa resničnemu oznanilu pripravljati pot. Ker se morda bolj kot med črkami to skriva v življenju.
