Na stopnicah (48)
Zelena naivnost?
Ko odpreš časopis ali novičarsko spletno stran, se težko zgodi, da vsaj en članek ne bi bil tako ali drugače namenjen “zelenim” temam. In vse bolj opažam, kako so ljudje tega naveličani – in skeptični. Vse več je namigovanja, da je vse skupaj pač še ena od metod, kako ljudem izžeti denar. Precej je (ne)naklonjenost “zelenim temam” odvisna tudi od strankarske pripadnosti medija. Zdelo bi se logično, da bo tista opcija, ki svet razume kot Stvarstvo in morda celo vse stvari na svetu kot brate in sestre, toliko bolj zagnana za blagostanje te naše skupne družine – a je pogosto ravno obratno. Kristjani so dandanes pogosto največji ekoskeptiki. In nasprotno, tisti, katerih religija je Človek, so včasih že anksiozni v svojem ekološkem prizadevanju. Kot vedno je nekaj anksioznosti verjetno bolje kot nemarno zamahovanje z roko. A morda je pomembneje, kot da se sprašujemo, ali je vse to sploh resničen problem, preveriti, kako se ga lotevamo. Vedno znova namreč opažam, da tako večina skepse kot večina neuspehov izhaja iz površnih in cenenih pristopov. Morda recimo drugače: iz “kapitalističnih” in “potrošniških” pristopov.
Dober primer so recimo slamice – po novem so papirnate. Ker je plastika baje “fuj”. Tisti gozdovi, ki so se nam tako smilili, da smo zaradi njih začeli reciklirati papir, očitno niso več taka težava. Bomo odločilno spremenili ekološko ravnotežje s to zamenjavo? Moj prispevek se vsekakor ne bo nikjer poznal – slamica se v mojih ustih znajde največ trikrat na leto. Ker “normalen” človek pač pije iz kozarca, slamica pa je lahko prihranjena za primere gibalne oviranosti in podobno. A če bi slamice (skoraj) ukinili, bi celotni “slamičarski biznis” ostal brez prihodka, to pa v kapitalizmu ne gre! Raje si poiščemo neki ovinek, ki problem navidezno reši, v resnici pa ga le odloži, premakne, včasih kamuflira. Ko tako opazujem, je praktično na vseh področjih, ki se srečujejo z ekologijo, zelo tako: vedno znova poskusi, kako ohraniti dobiček (ali pa ga celo povečati), kjer je “zeleno” le fasada. Ne ugriznemo pa v tiste – mestoma neudobne – korenite spremembe, ki bi mnoge od teh problemov na najbolj enostaven način rešile. Spremembe, ki bi nekatere sektorje precej odrezale od njihove pogače in spodnesle tla pod nogami vsakdanjemu razkošnemu potrošništvu – a bi bile vendar edine smiselne. Mc Donalds, kjer v kozarcu (ki je prej golida) ni slamice, se nam pač zdi nepredstavljiv – a pred stoletjem je bil celoten koncept nizkovredne hrane, ki jo pogoltaš v naglici iz industrijskih vsebnikov, nekaj nezaslišanega, kar bi privoščili verjetno samo največjemu sovražniku ali bi imeli za znamenje skrajne družbene mizerije. Danes pa je na neki način znak prestiža, ko gre družina namesto na svež obrok za domačo mizo do najbližjega rumenega dvojnega loka. Že če ne bi šla skoraj nikoli, bi bilo celotno vprašanje slamic (in lončkov in papirnatih vrečk, pa posodic in še česa, kar je v povprečnem hitrem obroku) precej rešeno. A to ni ne potrošniku ne potrošniški industriji čisto nič všeč. Oboji si raje zatiskajo oči, da s prehodom od plastične na papirnato embalažo počnejo nekaj za okolje odločilnega.
Posebno poglavje te “okoljske naivnosti” je politika – tam se niti ni treba ukvarjati s spremembo materiala, ker je v vsakem primeru obilica besed. Ki jim sledijo dejanja – ali pa ne. Kar se tiče okolja, sem se že precej naučil, da so tam dejanja precej redka in pogosto zgolj “slepilni manevri”, preusmerjanje pozornosti. Govorjenja tako nepregledna mera, da se človek v njem izgubi, in na koncu iz njega sledijo ukrepi, ki jih trezen razum hitro prepozna bodisi kot zavajanje ali pa nalaganje teže tistim, ki imajo najmanj vpliva na položaj. Kot se ob vsej elektromobilnosti ladje in težki tovornjaki skoraj izključno še naprej vozijo na fosilna goriva – in se torej ves cirkus okrog osebnih vozil pač ne more kaj dosti poznati. Razen da lahko ljudem prodajo “krasno novo tehnologijo”. Nisem torej eko-skeptik, nočem pa biti eko-naiven.
