Na stopnicah (47)
Konec zgodbe
“Če nikamor ne greš, se ne moreš izgubiti; če se sploh ne odpraviš, boš vedno na varnem,” je poučno pripomnil boter jež. In s tem na glavo obrnil tisto, o čemer sem prejšnji teden pisal o ladjah in pristanišču. Ta jež je čisto podoben kakšnemu drugemu ježu iz naših basni ali pravljic: malce okoren starejši možak, v svesti si svoje častitljivosti. “Vendar ne boš nikoli prispel!” je ježu v nos trmasto vzkliknila mala princesa. Kdo bi jo v njeni mladostnosti obtožil zaletavosti, a ima verjetno prav. Naš jež pa samo zato, ker je star in utrujen, očitno ni tako moder, kot si domišlja. Prej starostno zakrčeno previden.
Bralci se verjetno te kolumne niso lotili z namenom pravljice za lahko noč, zato se morata naša junaka, ki sta sicer precej stereotipna zastopnika svoje vrste, na hitro prikloniti občinstvu in se umakniti za zaveso, od koder ju je za ta kratki uvod priklicala domišljija. Svoje sta povedala.
Povedala vsekakor o duhu današnjega časa, ki pač rad čepi na varnem, v pristanišču ali kakšnem drugem zavetišču. Pretekli časi so pregrenko naučili, kam vse lahko zablodiš. Saj ne da ne bi hoteli prispeti, a zdi se kar preveč tvegano.
Če je to značilno za množice, je prav tako značilno za njihovo ustvarjalnost: zdi se, da je danes celo v domišljiji kreniti na neko pot, slediti neki fabuli, vse prenevarno. Gleda se Kardashiane, kjer smo prepričani, da se nikakor ne bo moglo nič zgoditi; vsaj pametnega, ključnega ne. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišel ven petinsedemdeseti del Hitri in drzni, naslednja epizoda Vojne zvezd, Matrike ali Terminatorja. Zmagovalnega konja res ne prodajaš, a ko postane staro zmahano kljuse, to verjetno ni najboljši recept za vodstvo na dirki. Res je, imamo superjunake in heroje, a še med temi se najde kakšen Hancock ali Deadpool, ki je prej parodija kot pa paradigma heroja. Ob teh primerih bo verjetno kdo pripomnil, da govorim o potrošnem materialu za drhal, da to pač za “ars” ne velja. A po mojih skromnih izkušnjah je tam položaj še hujši. “Sancta simplicitas” terja vsaj nekaj dramskega loka, po otroško si želi biti zapeljana stran od sebe. “Resničnim umetnikom” to in takšno pretvarjanje pač ni potrebno, pač pa stisnjenih zob zrejo pred sebe v prepad obstoja. Zdi se, da je korak v vsako smer korak v ta prepad – ne le, da torej (po ježevih besedah) preti, da se izgubiš; pogubil se boš! Oziroma, ker je umetnost vseeno vedno komu namenjena, pogubil in v zablodo boš zapeljal koga drugega! Mar ni to še huje! Ostane nam torej le še, da smo pri miru in nikamor ne silimo – morda nekaj časa poskakujemo kot klovni, nekaj časa pa pač ždimo čim bolj pri miru, ker je prepad okrog nas preglobok. Premalo poznam in sem izveden v katerikoli od vej umetnosti, sploh ob vseh perspektivah in zvrsteh, ki jih odpira v sodobnosti. Prepoznavam, čutim pa ta refren skoraj povsod: za bolj “tradicionalne” je pač v tem, da se te tradicije oklepajo z vsemi okončinami in ne priznajo nobenega razvoja – ne tehnično ne v čutenju (v tem so pač podobni Hollywoodu, ki izdaja nove in nove dele starih uspešnic); za one druge pa v tem, da so vse samo še fragmenti – brez smeri, brez zgodbe, brez drame. Na marsikateri sodobni gledališki predstavi se počutim, kot bi bil na vajah iz igre in giba, kjer se asociativno preigrava pač tisto, kar gre igralcem dobro od rok. Ali pa kar morajo še zvaditi. Res je, klasičen dramski lok je tolikokrat viden na TV, da je že pusto predvidljiv – vendar, je mar edina alternativa tej lajni, da se drami v celoti odpovemo? Je danes možno v umetnosti le parafrazirati preteklo gradivo in pa drezati z nesmislom toliko časa, da se temu um upre in rodi sam od sebe nekaj smiselnega? Nametavati na kup koščke vsakdana v upanju, da bo vsaj kdo v občinstvu ponesreči našel kaj dragocenega zase …
(razmišljal ob predstavi Godzilla tribute band SNG NG)
