Na stopnicah (45)

Piše: Jernej Kurinčič

Arhimedova točka

Starogrški matematik in izumitelj Arhimed je baje rekel, naj mu dajo samo trdno oporno točko, dovolj dolg in močan drog in pa zanesljivo stojišče, pa bo premaknil zemljo z njenega mesta. V fizičnem smislu se tega še nihče ni lotil (ker se še išče zgoraj našteto), v idejno – miselnem smislu pa človeštvo pravzaprav to stalno poskuša. In se morda premalo zaveda, da mu tudi v idejnem smislu manjka primerljiv instrumentarij. Da je drog logike in spekulacije morda dovolj dolg (ker ga lahko kot premico podaljšujem v neskončno), a da se na taki razdalji vendar že odločilno upogne. Da to, kje stojim, odločilno zaznamuje mojo sposobnost, kaj in koliko lahko premikam. Predvsem pa, da točke, ki so morda dovolj trdne, da vzdržijo težo mojih osebnih odločitev in etičnih presoj, ne morejo nositi globalne teže. Če so nekdaj misleci zagnano grebli po poti do svoje “Arhimedove točke”, so sodobni skeptični, da se ji sploh lahko približamo. In tako je prav. “Samo to vem, da nič ne vem,” je ena ključnih vrstic filozofije.

Od tod bi v najboljšem primeru izšla z dialogom in nenehnim učenjem prežeta skromna misel. Ponižana tudi, a predvsem ponižna – v smislu latinske humilitas, ostaja blizu zemlje, iz katere je pognala. Elektroniki bi rekli “ozemljena”. Zvesta po eni strani razumnemu postopku misli – a po drugi strani dobremu okusu zdrave pameti. Odprta za dialog, saj ta gradi skupnost – skupnost vsekakor lahko premakne precej več kot posameznik. Skupnost kot nasprotje kolektiva – ta ima eno resnico, eno pravico, enega vodja in eno ljudstvo (in vemo, da vodi v lagerje in gulage). Moder razum se v pomanjkanju jasne točke ne preda in ne neha iskati, opazovati, govoriti. Poskušati izreči resnico, čeprav v zavesti nepopolnosti tako svojega jezika kot dejanja izreke in pogleda.

Vernik bi lahko rekel, da je omenjeni instrumentarij že našel: zgodovinsko stojišče je kakšnih trideset let po letu nič; vzvod je križ, oporna točka pa Kristus. To zadeva vso našo stvarnost in vse ključne perspektive. Zakaj potem sploh še filozofirati? Mar je potem za razum potrebna samo še čvrsta logika, ki bo dejstvo stvarjenja in odrešenja dosledno aplicirala na vsa vprašanja? Tudi verniki sami tega niso dosledno verjeli – ko pa so poskušali, se je zadeva hitro sprevrgla v fundamentalizem in klanje. Ne, ker instrumentarij ne bi bil dober, pač pa ker se je uporabljal površno. Hitro se je zgodilo, da ključna prelomna točka ni bil več Kristus, pač pa neka struktura, naslov ali dogma. Ali ker je prišlo do zamenjave v osebi in je bil tisti Kristus samo navidezen, maškarada. Anti-krist (to ta beseda v Svetem pismu pravzaprav pomeni) – ponaredek, nadomestek, ki bolj prijetno leže v naše grehe, ideje in ambicije.

Sodobnost težav z antikristi nima, ker tudi v Kristusa večinoma ne verjame. Obup nad tem instrumentarijem pa jo je pogosto pripeljal do obupa nad katerimkoli. Od tod seveda ne sledi, da je sodobnik nehal misliti in konstruirati svoj svet. Pač pa ga je doletelo nekaj precej srhljivega: njegove “prelomne točke” so neverjetno pogosto neprepoznane in marsikdaj nevredne te vloge. Začasne, celo instant. Vsekakor pa ni v njih nič “metafizičnega”. Tako recimo Zahod kot eno osnovnih osišč prepoznava denar. Ekonomski kriterij se je razlil daleč preko meja lastne upravičenosti. Do te mere, da govorimo o tem, da se nekaj “ne splača”, pa čeprav imamo pred očmi moralno perspektivo. Da s smislom trgujemo, kot bi bil valuta. Da so kreposti v etiki zamenjale vrednote. Mislim, da ta moja kritika ni samo obešanje na jezik.

Pred časom sem pisal o obsedenosti sodobnosti s “prevpraševanjem”; takrat sem problematiziral bolj obsedeno zagnanost tega početja, da razkraja kar vse po vrsti. Danes pa se mi zdi pomembno zastaviti vprašanje, na katerih temeljih se to prevpraševanje dogaja. Katere so njegove dogme, njegov “katalizator”. Ko zapazimo, da nam je neka ideja, recimo kar tako, podivjala, se je dobro vprašati o njenih temeljih in se prevpraševanja lotiti točno tam. Ne tega temelja razstreliti, ga pa ponovno vzeti pod drobnogled. Saj je teh sodobnih zahodnih “dogem” kar nekaj: prosti trg, svoboda govora, telo, spol, svoboda … Gotovo nas je tega groza, a smo pred izbiro – bodisi to storimo kot skupnost, ali pa nam bo njihove nove opredelitve narekovala neka tehnooligarhija.

Preberi tudi

Na stopnicah (39)

Na stopnicah

Na stopnicah (39)

16.04.2022
Na stopnicah (31)

Na stopnicah

Na stopnicah (31)

18.02.2022
Na stopnicah (38)

Na stopnicah

Na stopnicah (38)

09.04.2022
Na stopnicah (45)

Na stopnicah

Na stopnicah (45)

28.05.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme