Na stopnicah (41)

Dialog in enoumje

Kar nekaj razvitih demokracij pozna nenapisano pravilo o “sveti Trojici”, temah, o katerih se ne spodobi pogovarjati: politiki, religiji in pa, koliko si plačan. Sem sicer prepričan, da to “pravilo” prej škoduje kot koristi. A ko zdaj pišem ta prispevek na vrhuncu predvolilnega boja in obstreljevanja z največjimi nizkotnostmi, dobro razumem, zakaj tako pravilo.

Najlažje in najenostavneje je, da vsi doživljajo stvarnost na enak način in da enako tudi govorijo o njej. Da je en voditelj, en narod, ena resnica, ena vera, en sistem razmišljanja … en medij, ena založba, en jezik … en glavni sovražnik, ena zedinjajoča nevarnost, ena napaka. Da se množica lahko enotno požene in raztrga sovraga. Pa naj bo to politični voditelj, sosednja država, sošolec, drugi boksar v ringu ali drugi medij. Kdor ni z nami, je proti nam! Zvijačneži pa meditirajo “divide et impera” in se hahljajo.

Že od Sokrata naprej je humanizem za ključno prelomno točko civilizacije imel ideje – ljudi, ki so jim sledili in zanje umirali, je poveličeval in jih prikazoval kot vzvišene nad ubogimi revčki, ki globoko v mraku votline ne vidijo drugega kot projekcije svojih najbližjih “mesenih” potreb. Razgreto, besno razpravljanje se je tako z agora preselilo v kavarne in klube … danes pa še na Twitter in TV. Razkol med filozofom in proletarcem se je skozi čas povečeval in tako za ene kot za druge je ime nasprotnika postalo zmerljivka: filozof je v ljudskih ustih poimenovanje za nekoristneža, ki nekaj zasanjano “bluzi” in ni nič od njega, ustvarja samo izgubo – proletarca pa spet marsikdo vidi kot ubogo paro, ki mu obzorje ne seže dlje od njegove brusilke, tevejčka, piva s prijatelji in nedeljske goveje župe z obvezno narodno-zabavno spremljavo. Kot na dlani bi se torej ponudilo, da sta ta dva “razreda” na smrt sprta med seboj in vsak vleče družbeni voz v svojo smer, v skladu s svojimi interesi. Kot je teoretiziral že Marx. Ampak slovenska resničnost je drugačna: oboji, proletarci in filozofi, so si največji nasprotniki ravno med seboj – kot se nogometni navijači ne pretepajo s tistimi, ki navijajo za hokej, pač pa med sabo. Do nedavnega je bilo možno njihove medsebojne spopade jasno ločevati po ravni argumentov in jezika, a današnjemu svobodomislecu se zdi to prevelika omejitev izraznih možnosti, zato si tudi na parlamentarnem stolčku in v kreatorskih oblekah mirno privošči genitalno izražanje in vsesplošno nespoštljivost. Ali pa zgolj izpade kričanja kot odgovor na argumente, kar smo vedno znova videvali na posnetkih protestov. Smo v nevarnem obdobju, kjer postaja resničen družbeni dialog nemogoč: ne samo da nam manjka konsenz glede nekaterih temeljnih postavk in vrednot družbe, “prevprašujemo” že sam jezik. Kako naj poteka dia-logos, če pa smo spodsekali sam logos? Kako naj sploh kaj povemo, če se naša komunikacija ustavi že pri osebnih zaimkih, ki naj bi jih rabili za drugega? Smo se res znašli v scenariju babilonskega stolpa, ko se je vse podrlo, ker se je ljudem “zmešal jezik”? Če je ta Babilon nekako bolj izkušnja Zahoda, pa se v deželi pod Triglavom vrh tega odvija še tranzicija iz enoumja v pluralno družbo. Položaj je paradoksen: kakor da lahko izbiramo samo med totalno eno resnico gulagov ali pa pomanjkanjem vsake resnice v množici partikularnih osebnih resnic posameznikov. Družba, ki si je na čelo napisala Nietzschejev “Bog je mrtev” se je zazrla v ogledalo in v tem na koncu prebrala lastno smrt. Očitno velja samo že krvavo darvinistični “človek človeku volk”. Kot prenekateri v ZDA si bomo kupili avtomatske puške in kup nabojev, sezidali visoke plotove z bodečo žico na vrhu, napolnili kleti s konzervami in WC papirjem, montirali solarne panele za samozadostnost in prežali drug na drugega.

Ali pa je morda vseeno kakšna “Beseda, iz katere je vse nastalo” in na podlagi katere sta še možna dialog in človeškost. Beseda, ki je od začetka – in ki je močnejša od smrti?

Tole utegne zveneti fundamentalistično – in tega se moramo vsekakor paziti. Pa vendar, umetniške upodobitve kažejo, da je treščilo v vrh babilonskega stolpa – morda pa je vseeno težava v temeljih?