Na stopnicah (40)
Bolečina mine, življenje gre dalje
“Ne razumem vseh teh nosečih žensk,” sem nedavno slišal razlagati naključnega obiskovalca galerije. Z zanimanjem sem prisluhnil, saj je nosečnost danes pač tako rekoč tabu. “Zakaj se trudijo, da rodijo otroke v ta ogabni, žalostni svet.” Moral sem kar krepko stopiti na rep svoji preroški žilici, da se ni pognala v borbo – mi je pa dalo misliti: moški srednjih let, ki mu nič ne manjka in uživa vse možno lagodje umirjenega srednjeevropskega življenja, govori o žalostnem svetu. Paradoks – ali logična posledica?
Nisem prvič slišal tega mnenja, nanj naletim vedno znova: zakaj sploh porajati novo življenje, ko je pa živeti tako hudo, žalostno … ko je svet tako poln zla, trpljenja, bolečine, krivic in stresa. Zgovorno je, da to vedno znova slišiš od ljudi, ki niso ne preveč ogroženi niti jih ne boli prav hudo. Ko je v igri preživetje, večinoma človek ne zapravlja energije za salonsko filozifiranje o biti ali ne biti. Takrat z vsako celico svojega telesa čuti, da hoče preživeti – in se za to bori.
Stvari se obračajo prav zanimivo, saj so še včeraj svobodomiselneži zagovarjali “veselje do življenja”, konzervativni pa govorili o svetu kot solzni dolini; danes pa je v modi krščanski hedonizem v vseh možnih sladkih okusih, svobodna misel pa kulminira v takih ali drugačnih oblikah samomora. Večinoma simbolnega in pogosto je zgolj površno ustenje – ki pa vendar ravno v besedah z začetka tega pisanja dobi odločilni podton. Isto prepoznavam tudi pri ljudeh, ki zase pravijo, da ne marajo otrok – ali so celo zares taki. Novo, mlado, svobodno življenje vse preveč izziva mojo zazibanost v užitke in pokvarjene vsakdanje prakse. Otrok, njegov pogled, me postavlja pred strašljivo dilemo, ali izkoristim svojo moč nad njim, ali pa se dovolj sprostim in umirim, da sva si lahko sočloveka. Da začutim, kaj je resnično tkivo življenja in ne zgolj moj vsakdan, ki sem si ga zgradil na njegovi površini. Če ga boli, vem, da nobena racionalizacija ne pomaga – moram samo biti-z in to zdržati. Vedeti še zanj, da bolečina mine, življenje pa gre dalje. Ko smo že pri nosečnicah, je to pač še toliko bolj očitno; porodne bolečine so ene najhujših v življenju, pa so vendar njegov začetek. Zavest, da bolečina, stiska in krivica minejo, je za človeka ključna – jutri sploh ne boš mogel več dobro razumeti, kako si v današnjem navalu trpljenja izgubljal pamet in voljo. Ko razmišljam o tem, ne morem mimo stoične drže: na neki način je utemeljena, a vendar zlo in stisko podcenjuje. Videti je, da je rojena iz lahkotnega, vsega sitega salonskega čvekanja. Stoik si lahko reče, da bi lahko bilo hujše in da smo v bistvu na svetu ljudje pač samo razvajenčki, ki se ne znamo soočiti z resničnostjo eksistence, ki je (tudi) tragična. Da je pač treba pogumno nastaviti prsi usodi in ohraniti dostojanstvo. Ampak resnično življenje to razmišljanje vedno znova krepko preskusi, če že ne kar ovrže. Ker je zgolj intelektualni beg pred bolečino – v resnici bolj bolečino drugega kot pa svojo; racionalizacija, ki bolj malo pomaga in ničesar ne spremeni. Ki nas dela trdosrčne in ukinja sočutje. Racionalizacija trpljenja ne naredi nič manjšega ne bolj znosnega – zgolj omogoči, da si “umijem roke”, ko doleti koga drugega, in ga razglasim za slabiča, če se pritožuje in prosi pomoč. Ko sam izgubljam pamet od trpljenja, me mine volja do filozofiranja. Pomaga pa, če imam v času bolečine nekoga ob sebi. Morda kot spomin na to, da obstaja življenje brez bolečine – in da je lepo. Zato je Veronika morda pomembnejša od apostolov.
Zato obiskovalec z začetka sploh ni neumen; je le prodoren in iskren; pogled mu prodre skozi kulise lažnih tolažb človeštva – brez Vstajenja je vse samo solzna dolina. Brez vstajenja Godota čakamo ne da nas reši, pač pa da nas pokonča.
