Na stopnicah (39)
Pod okriljem velikih idej
Povsod plakati z bolj ali manj znanimi obrazi slovenskega predvolilnega boja. Rad si privoščim, da ob njih razmišljam, kaj hočejo sporočiti in katere elemente vsebujejo: katere vrednote propagirajo, katere ideje zagovarjajo, kaj obljubljajo in na katera čustva skušajo vplivati. Kaj od tega je skrito in kaj očitno. Kot nekdo, ki se je vsaj malo srečeval z oblikovanjem se seveda tudi pogosto sprašujem, kako to, da se niso kaj bolj potrudili. Ampak plakati so samo ena od plati sedanjega oglaševanja. Tudi druge poteze, objave in izjave v predvolilnem boju imajo svojo odločilno težo. Svojo zgovornost, na podlagi katere je srednje pozornemu opazovalcu glede na slovensko politično klimo lahko precej dobro jasno, kaj se skriva za kakšnim sloganom in kaj lahko od koga pričakuje. Če so izidi še lahko presenetljivi, pa ni pričakovati nobenih posebnih presenečenj glede tega, za kaj se bo kdo zavzemal in koliko bo pri tem učinkovit. Žal ta “špekulacija” zaradi mladosti slovenske demokracije očitno marsikomu ne gre od rok in so ljudje, sploh ob raznih “novih obrazih” (ki pa seveda z malo brskanja sploh niso tako novi), vedno znova razočarani. In vse bolj apatični do politike – kar status quo srednje žalosti seveda še poglablja. In omogoča pokvarjencem, da je politika še bolj njihov rudnik za privatne interese.
Najbolj zanimivo (pa tudi boleče tragično) je opazovati, kako zelo je še vedno priljubljena “socialistična” popaganda. Tu ne govorim o vsebini (ki pogosto ni prav nič socialna, ker je pač slovenska volilna večina sestavljena iz individualistov) – pač pa o metodi. Metodi, ki konkretne načrte nadomešča s silnimi čustvi, takimi prav religiozne sorte. Kot je pač tudi “v mirni dobi” za del slovenskega političnega telesa značilno, da ne operira z načrti in sistemi, pač pa s krilaticami v stilu “treba je”, “vsak otrok”, “v današnjem svetu”. To po eni strani razkrinkava način razmišljanja neke družbene skupine, ki celo življenje preživi v smešni razklanosti med (nedosegljivimi) visokimi idejami, ki naj bi jih (sama od sebe?) zagotovila družba in svojo pragmatično egoistično življenjsko potjo. In nemoč, ki iz tega izhaja. Če je v kakšnem drugem poklicu oziroma panogi to do določene mere še razumljivo, pa je v politiki ne samo nesprejemljivo, pač pa žaljivo. Arhitekt lahko reče, da je naredil svoje delo dobro in s tem skušal družbi ustvariti lepši jutri, a na samo stanje družbe pa stežka vpliva. Zdravnik lahko zajame pomemben segment družbenega blagostanja, a je vendar samo eden v nepregledno ogromnem sistemu. Politik (ki z izvolitvijo pride do oblasti) se nima na kaj izgovarjati – če je politično telo dovolj zrelo, da ga dosledno prime za besedo: je izpolnil, kar je obljubljal? Oziroma, ker smo sedaj v tem času: ali obljublja nekaj, kar je sposoben izpolniti. Kot je pred časom neki slovenski politik obljubljal kar na počez minimalno 1000€ penzije – in s tem dejansko uspel. Mar ni bilo vsem kristalno jasno, da je to nemogoče? En delež volilnega telesa je dovolj politično nepismen in še vedno prepričan o vsemogočnosti države, da mu je kar verjel. A večina si je po mojem mislila, da je ta obljuba sicer nerealna, a to vsaj pomeni, da si bo prizadeval za zvišanje pokojnin. Pri tem so bili premalo pozorni na dejstvo, da nekdo, ki obljubi tako očitno neumnost – nekdo, ki ne zna izračunati, da tega pač ne more – verjetno tudi nima sposobnosti, da bi se tej obljubi vsaj približal. Ali pa, da je tako pokvarjen, da preračunljivo obljublja nekaj, načrtuje pa nekaj čisto drugega. Prejšnji režim je deloval na točno ta način, ljudi je tako zasvojil z velikimi idejami, pa tudi če za daljno prihodnost, da sploh niso opazili svoje mizerne realnosti, v katero jih je pripeljal. Tako me še vedno kdo popravi, ko o preteklih časih govorim kot o komunizmu, da je bil to socializem – komunizem pa da še pride. Ja, zares! Zato sem alergičen, če kdo v času pred volitvami govoriči o sanjah. Kakšne sanje neki, konkretni načrti so tisti, ki štejejo. Seveda pri takih, ki so dovolj verodostojni, da njihov načrt ni škodljiv, nedomišljen in utopičen.
No, resnici na ljubo, v času pred volitvami so vse stranke polne velikih besed, magičnih obljub, retuširanih nasmehov in (vsaj deloma) prenapihnjenih programov. A zdaj že dobro vemo, da nekateri politični akterji od tega sladkega koktejla nikoli ne preidejo do navadne vode vsakdanjega pragmatičnega dela za konstruktivne družbene spremembe. Da njihov “treba je” nikoli zares ne postane “smo”. Predvsem na to moramo biti pozorni. Ker je sladke visokoleteče besede precej lahko izrekati; imenitno se je kopati v ekstatičnih občutkih, ki jih porajajo. Ampak štejejo dejanja.
PS: Ne spremljam toliko sedanjega predvolilnega boja, da bi se zavedal vseh referenc tega svojega razmišljanja na aktualne krilatice, slogane in gesla. Če kdo kje kaj prepoznava, je bolj možno, da te povezave med pisanjem nisem opazil.
