Na stopnicah (38)

Piše: Jernej Kurinčič

Resnica boli

“Resnica boli”, je rada rekla moja nadležna znanka, ki se je čutila poklicana vsem okrog sebe soliti pamet s svojimi pogledi nanje. Na njihovo telesno težo, delovne navade, rabo besed, prehrano, oblačenje – in še kaj bi se našlo. Ko pa sem ji potem enkrat omenil, da je morda ravno ta njen moto kriv, da je še vedno samska in so v službi vsi sprti z njo, mi je zamerila. Je zdravilo, ki ga je predpisovala drugim, morda zanjo samo pregrenko?

Od očeta sem slišal drugo formulacijo o resnici, “resnica je nežna”, in to mi je bliže. Če je resnica nekaj posvečenega, vzvišenega, in če je dovolj dragocena, da jo delim z nekom, si zasluži tudi to, da se potrudim, da res doseže prejemnikovo srce. Da jo sporočim na tak način, ki ne bo takoj prebudil v drugem ogroženosti, obrambe, stiske … S pomočjo tiste vrline, ki jo je sodobna svobodomiselnost na neki način zavrgla in osramotila, torej z diskretnostjo. Pa čeprav se sodobno zahodnjaštvo identificira s svojim “bojem” za najrazličnejše družbeno obrobne, od homoseksualcev do brezdomcev. Paradoksno je, da smo v imenu pravic do skrajnosti netolerantni do malenkostnih odklonov. Za zdaj zanemarimo ključno dejstvo, kako osupljivo velik je razkorak med deklarativno držo povprečnega zahodnega svobodnjaka oziroma njegovimi idejami in njegovo vsakdanjo prakso; kako je “družba bi morala” svetlobna leta daleč od njegovega vsakdana. Opazujmo samo, kako zmorejo nekateri biti nepopisno zoprni do svojih bližnjih v imenu pravic oddaljenih ali celo namišljenih oseb, ali celo samo idej. Če še tako zatrjujejo, da samo “hočejo dobro”, je ravno iz te razsežnosti jasno, da v resnici le hranijo svoj ego. Da jim ni zares do dobrega bližnjega, pač pa le do tega, da imajo prav in izpadejo boljši in pametni.

Iz zapisanega bi morda kdo sklepal, da imam zadevo “pogruntano” in da z njo opravim z lahkoto. Kje pa! Sem v stalni dilemi, koliko biti prijazen in koliko jasen. Oziroma kako biti oboje čim bolj. Vsaj včasih si to, po splošnem ljudskem občutku, nasprotuje. Nočeš biti ne grobijan ne mečkač oziroma pocukran. Če naj je sploh smiselno komunicirati, se boš pač potrudil, da bo sporočilo učinkovito prišlo do naslovnika, in to bo preveč “celofana” vsekakor preprečilo. Če pa drugega prizadanem, bo spet bolj težko prisluhnil mojemu sporočilu. Precej energije terja tole! Verjetno je ne bom namenil vsakemu, ki ga veter prinese mimo. Družba je za taka mimobežna srečanja razvila držo splošne prijaznosti – v zavesti, da nimamo ne časa ne virov, da bi se posvečali prav vsem okrog sebe. Ni mi všeč, da ta drža zadnje čase precej izginja in jo zamenjuje drža vsesplošne politične korektnosti: da torej nisem več spoštljiv (občutljiv) do oseb, ampak bolj do idej. Da je pomembneje, da se ne prekršim proti družbeni normi kot pa proti bližnjemu. Splošne prijaznosti, ki drugega obravnava kot sočloveka – in ne izhodiščno kot problem.

Ima pa ta splošna prijaznost svoj temačni poganjek, ki sem ga tudi sam marsikdaj kriv – pasivno sporočanje, govorjenje med vrsticami. Diplomatski govor, bi lahko rekli. Ali kot pravi prerok Ezekijel, besede, ki so v ustih sladke, v trebuhu pa zagrenijo. Ki od sogovorca terjajo, da je umsko neprestano na preži za morebitne podpomene, paradokse in implikacije sporočila, ki sem ga podal. Kjer si sam tako rekoč umijem roke in vse povem na najbolj prijeten način, umazano delo soočenja s seboj pa mora opraviti naslovnik sam – ali pa tega ne prepozna in ga imam potem za butca. Če je klasično “mečkanje” posledica tega, da mi je hudo zaradi bolečine naslovnika, se v tem primeru odziva pač otepam; to je v mojih očeh slabše. Pokvarjeno.

Že v svoji prejšnji službi sem marsikoga presenetil s tem, da sem zadeve povedal bolj odrezavo, kot so bili ljudje vajeni. Moj patron je “Izraelec, v katerem ni zvijače”, in to mi je blizu. Rad imam, da so stvari jasne. Da so ljudje iskreni. Občutljivi za bližnjega, pa vendar odkriti. Ker po ovinkih diplomatskih labirintov redko kaj zares dosežemo. In marsikdaj ni vredno dodatnega truda, ki ga to zahteva.

Tako je v bistvu res, da resnica marsikdaj tudi boli. Pa čeprav zdravi.

Ni pa treba, da boli bolj, kot je treba. In sprenevedanje včasih boli bolj od resnice.

Preberi tudi

Na stopnicah (26)

Na stopnicah

Na stopnicah (26)

15.01.2022
Na stopnicah (37)

Na stopnicah

Na stopnicah (37)

02.04.2022
Na stopnicah (31)

Na stopnicah

Na stopnicah (31)

18.02.2022
Na stopnicah (41)

Na stopnicah

Na stopnicah (41)

30.04.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme