Na stopnicah (37)

Mračna edinost

Marsikdo je navdušen, kako je vojna v Ukrajini zedinila Zahod. Kako je dala EU nov zagon. NATO je v en glas obsodil agresijo. Še žepne države pošiljajo v Ukrajino orožje. Tradicionalno nevtralna Švica se je jasno opredelila. Glasovanje v UN je bilo neverjetno nenaklonjeno Rusiji – moral sem še dvakrat pogledati, da sem se prepričal, da je za obsodbo agresije glasovala celo Srbija. Sporočilo Rusiji in njenemu predsedniku je kristalno jasno: svet tega ne more dopuščati.

Vsekakor je dobro, da je tako. Medel odziv ob priključitvi Krima l. 2014 je bil zgodovinska sramota za Zahod in Evropo. Sramota, ob kateri si je verjetno močna soseda mislila, da ne bo bistveno drugače, če si bo dovolila še korak dlje. In “obračunala z desničarskimi skrajneži”, podobno kot to počne Evropa na Poljskem in Madžarskem – samo pač s prirojeno “rusko metodo”, ne kot to počnejo v rokavicah evropski birokratki – in seveda nič kaj dosti ne dosežejo. Gre vendar za mirovno posredovanje – saj vidite, da smo poslali vojsko, ki še sebi ne more pomagati, kaj šele, da bi učinkovito podredila neko državo. A ruski medved je vtaknil taco v past. Najprej past, ki je presenetila skoraj ves Zahod: Ukrajinci so množično pripravljeni umreti za domovino. Predobro se spomnijo zgodovine iz skupne države in brezkompromisno bombardiranje njihove strahove samo še potrjuje. Prepričani so, da zanje ni preživetja – ne le kot narod, ampak kot posamezniki -, če v tej vojni ne zmagajo. Zahodu so v njegovem liberalnem sprenevedanju glede korenin nastavili grenko ogledalo. Hkrati pa so nam obudili spomin – če smo še pred mesecem gojili nekakšen romantični panslavizem in se režali fantom, ki ob hardbassu poplesujejo v adidas trenirkah, je te otoplitve za kar nekaj časa konec: spet so pred očmi gulagi, Katyn, Stalin in komunisti.

Ampak z golimi rokami tudi štiridesetmilijonski narod ne more zajeziti navala tankov – Zahod je že ob Krimu dobro vedel, da se Putin ne bo ustavil pri tem in je skozi osem let pridno vozil v Ukrajino orožje. Si v bistvu organiziral tam svojo “vojno krajino proti rdeči nevarnosti”. Seveda na račun Ukrajincev.

Zato je sedanja “edinost” Zahoda glede Ukrajine, kakorkoli je upravičena in nujna, vsaj deloma tudi pritlehna. Ob tem mi pride v spomin zgodba o menihu, ki je v mladih letih doživel svetovno vojno in zato trpel globoke psihološke posledice. Zadeve so se na stara leta poslabšale in občasno se je zgodilo, da je imel zelo grobe, nevarne agresivne izpade. Nekega dne je tako napadel redovnico v samostanu. Gvardijan mu je zagrozil, da če se to zgodi še enkrat, bo moral iz samostana. Vse lepo in prav, vendar, si predstavljate, kako se je morala počutiti uboga redovnica? Saj morda jo bo, ko naslednjič izgubi pamet, ubil, ampak umirala bo z zadoščenjem, da ga bodo vrgli ven … Nekako tako se verjetno počuti tudi Ukrajina. In zanjo se je ta drugi napad že začel. Saj tudi Rusijo morda najbolje lahko razumemo kot deželo z množično posttravmatsko stresno motnjo iz časa totalitarizma. Smo s tega stališča lahko razumevajoči in malce usmiljeni. A si vsekakor ne moremo privoščiti, da bi se delali, da se nas ne tiče.

Edinost Zahoda pa ni mračna samo zaradi te potuhnjenosti. Predvsem je zato, ker smo zedinjeni za nasilje. Ker nas povezujeta strah in sovraštvo. Mračna je, ker se nam zdi fino, ko se države oborožujejo – namesto da bi gradile vrtce in pomagale lačnim. Kakorkoli je žalostno, kako smo “v mirnem času” sprti med seboj, ko drug drugemu izmikamo izpred nosa denar, oblast in ideje – še bistveno bolj je žalostno, da nas zedini edino kakšen zunanji “rdeči bavbav”. In v nas prebudi krvoželjnost, ki je bila zdaj dolgo pozabljena. Ko je kje že slišati glasove, da morda pa ne bi bilo tako hudo, če pride vojna – treba je pač narediti red in ustaviti sovražnika. Ker Evropa pač ve, kaj vojna pomeni, samo še preko ekranov in iz šole. In se mulcem, ki preždijo ure in ure na CoD, morda še fino zdi, da bi zdaj prijeli pa prave puške.

Kot je za Slovenijo žalostno, da je edinost, ki je bila tako čudovita v času osamosvajanja, neverjetno hitro izpuhtela. Mar res potrebujemo zunanjega sovražnika, da začutimo, kako dragoceni smo si med seboj? Najlepše razsežnosti edinosti in povezanosti vendar lahko živimo samo v mirnem času. V času krize nas edinost kvečjemu drži nad gladino. Zedinimo se za kaj boljšega kot nasilje. Glede vojne v Ukrajini pa bodimo glas razuma, ki bo prispeval k miru.