Na stopnicah (35)

Piše: Jernej Kurinčič

Sveto mečkaštvo

Zadnje čase je precej moderno, sploh v kakšnih bolj svobodomiselnih krogih, da je za vse kriva religija. To se je še toliko bolj uveljavilo zaradi dejanj islamskih skrajnežev. Celo zadevam, kjer je religiozni narativ neposredno nasproten dejanjem, se utegne kdaj pripisati versko podlago. Od časa do časa naletiš na spletno objavo kakega zaletavega mladeniča, kjer pod čudovito sliko z letečimi avtomobili v mestu terasastih vrtov piše: Svet danes, če ne bi bilo religij.

Take poglede sedanja ukrajinska zgodba pač precej postavlja pod vprašaj: vsem je na očeh, da gre za početje nekoga, “ki se ne boji Boga” (če se izrazim biblično). Vladarja in sistema, ki se zanaša na človeško moč in nasilje, da si lahko dovoli prav vse. Ki vsem na očeh, v zavesti svoje moči, izreka laži, v posmeh vsaki pravičnosti, trudu za mir in iskanju modrosti. Ki je popolnoma prepričan, da nad njim ni nikogar in ničesar. Pri tem zlu religija nima kakšne posebne krivde.

Ne moremo pa reči, da je brez vsake odgovornosti zanj. Moskovski patriarh nemo kima Putinovim dejanjem in izjavlja, da je v resnici vse skupaj vprašanje parad ponosa. Kot se iz jugoslovanskega položaja pred leti spomnimo, da je srbska pravoslavna cerkev kimala Miloševiću. Vsi vemo, da iz precejšnje naivnosti in tradicionalne prepletenosti politike in verovanja v pravoslavju. Pa vendar: Jezusova Cerkev kima sistematičnemu genocidu. Oziroma diskretno gleda stran. Ne premore poguma, ki so ga imeli preroki in apostoli, da bi v imenu resnice in pravičnosti jasno spregovorila. Pa čeprav je to njeno mesto in naloga: “Če oni utihnejo, bodo kamni vpili.” Tu gre pravzaprav za precej načelno vprašanje, ki bolj kot o čem drugem govori o pomanjkanju vere: da se Cerkev za doseganje svojih ciljev zanaša bolj na svoja diplomatska in politična sredstva kot na Vsemogočnega. Da je samo še ena od figur na šahovnici močnih in ne prst tiste roke, ki lahko v trenutku pomete celo igro na tla.

In v tem je resnična zgodovinska krivda religij: ne toliko v kakšnem dejavnem sodelovanju pri zlu, pač pa v tem, da so mu vdano in naivno “ministrirale”. Da so se – pa čeprav naj bi oznanjale absolutno moč – podale v igro človeških moči. Vse tisto, kar krščanstvu ponavadi očita kak zaletav humanist, se da z nekaj zgodovinskega znanja ovreči – čarovnice so zažigali ne iz vere, pač pa iz vraževerja. Inkvizicija in tridesetletna vojna sta politična zloraba verskih danosti. Križarske vojne in odpustki so se sprevrgli zaradi denarja in ne po kakšni cerkveni dogmi. Malo je takih, ki si upajo na pasno spono, ko korakajo nad tuj narod, zapisati “Gott mit uns!” Če si okupator, je s tabo kvečjemu hudič, in to nekje v sebi veš. Če je kje kakšen Bog, pa se boš zlu brezkompromisno postavil po robu, in to ne le deklarativno.

Omenjam pretirano “vero” v stvari s tega sveta, pa je pravzaprav verjetno ravno obratno: večinoma verniki verujejo preveč oziroma, seveda, verujejo “narobe”. Vera je izgovor za vsesplošno življenjsko mečkaštvo. “Deus vult!” je lahko fasada, da počnem najbolj nezaslišane reči – ali pa vsej jasnosti nevzdržnosti položaja navkljub ne naredim prav ničesar. Če imam za svojim hrbtom nekoga Vsemogočnega, sem stalno v skušnjavi, da se prepričam, da je torej stanje pred menoj pravzaprav njegov problem. Tako so kristjani v ZDA mirno živeli s tem, da so temnopolte pred eno generacijo obravnavali kot napol živali. Enakopravnost žensk imajo marsikje še vedno za liberalno kaprico. Ob pozivih proti fizičnemu kaznovanju otrok ponavadi glasno nasprotujejo – kristjani. Koliko časa je trajalo, da je Cerkev začela jemati resno duhovniško spolno nasilje nad otroki – pa še to zaradi plaza tožb in ne zaradi strahu pred Sodbo. Krščanski zahod ima za seboj zgodovino nenehnega kolonialnega izkoriščanja in zatiranja. Seveda, če se bom vladarju postavil po robu, ko zganja nasilje in ropa, me to lahko stane glave – če pa mu kimam, bom od njegovega ropanja še sam udobneje živel. Saj tudi glede Ukrajine: Zahod se navzven pravičniško zgraža nad zločini Rusije, za vogalom pa se potuhnjeno hahlja, ker bo v njenem imenu nekdo sovraga po prstih – in nalaga orožje na vlake.

In sploh ni težava samo v odnosu do vladarjev in oblasti – tudi do oblastnih šefov, psihopatskih predstojnikov in agresivnih someščanov. Prevladuje stereotip, da biti kristjan pomeni skloniti glavo in moliti zanj. Ter se v srcu naslajati, kako ga bo Bog lepega dne treščil z gromom in strelo ter vso večnost kuhal na ta velikem ognju.

Preberi tudi

Na stopnicah (36)

Na stopnicah

Na stopnicah (36)

26.03.2022
Na stopnicah (39)

Na stopnicah

Na stopnicah (39)

16.04.2022
Na stopnicah (31)

Na stopnicah

Na stopnicah (31)

18.02.2022
Na stopnicah (26)

Na stopnicah

Na stopnicah (26)

15.01.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme