Na stopnicah (34)
Iz udobja fotelja
Napad na Ukrajino me je resnično presenetil. Še dan prej sem vsevedno trdil v raznih spletnih komentarjih, da ljudje pretiravajo. Si mislil, da gre le za mahanje s šibo. Ljudem dopovedoval, da ima vsaka palica dva konca in da jim čez Atlantik pač ne more biti jasno, kakšni so odtenki slovanske duše. Mea culpa, res sem govoril na pamet in se nič kaj poglobil v zgodbo Krima in dosedanje peripetije z g. Putinom. Izhajal sem iz svojega “občutka”. Še bolj pa iz tiste zaslepljene prepričanosti, da se kaj takega vendar ne sme zgoditi. To ne more biti res! Ta, taka resničnost je vendar vse preveč neudobna.
Naj mi ne zamerijo, če spričo humanitarne katastrofe v Ukrajini govorim o sebi in svojem notranjem dogajanju. Primerjave pač ni. Tega se lotevam precej tudi iz naslednjega razloga: če bi dovolj ljudi (sploh tistih na odločilnih položajih) poslušalo raje glas dejstev kot pa svoje udobne pasivnosti, če bi se torej bolj osredotočili na to, na kaj kažejo dejstva, kot pa na to, kar nam je prijetno, kar je v mojih okvirih, bi se utegnila zgodovina v tem trenutku pisati precej drugače. Ker so bile stvari že od okupacije Krima naprej dokaj kristalno jasne. Samo so zahtevale precej korenito in zato nadležno ukrepanje. Kot je pač še ob mnogih drugih priložnostih, morda korenito drugačnih. Pogosto vezanih samo na posameznika. Marsikdaj dolgo stiskamo zobe, namesto da bi prerezali vrv, ki nas veže. In se tolažimo, da se bo zlo upehalo samo od sebe. Pa če gre za nasilnega partnerja, odvisnost, pokvarjenega politika ali sošolca, ki se znaša nad tabo. V nas kipi tisti “boš že videl”, ki čaka, da se od nekod pojavi kakšen superheroj in vse da na svoje mesto. Če ne superheroj, pa Jezus – vse bolj opažam, kako je božja avtoriteta in oblast pogosto izgovor za mečkaštvo, gledanje stran ali celo očitno kimanje zlu med kristjani. Kot je, recimo, papež Frančišek glede Ukrajine pripomnil nekaj precej generičnih zadev, ni pa se postavil na trdno in jasno stališče. Pa tokrat s tem ne bi izpostavljal ne sebe ne svojih vernikov – kot recimo med 2. svetovno vojno. Pa o krščanstvu kot izgovoru za mečkaštvo kdaj drugič.
Rad bi se ustavil ob svojem šoku, preobratu … navalu zavesti, kako na pamet smo vsi po vrsti vajeni govoriti. Skoraj vsi, resnično. Obilica spletnih možnosti za informiranje in komunikacijo nas še spodbuja k temu. Lahko bi kar rekel, da so se gostilniške debate preselile na splet in se tam do onemoglosti razrasle. Sploh ni pomembno, ali je to, kar govorim in pišem, resnica. In morda koristno. Ne, nadvse pomembno je predvsem to, da “se izrazim”. Da povem, kar mi leži na duši. Da je slišana “moja resnica”. Vsi so kar naenkrat strokovnjaki. “Čutim, da to pa moram povedati.” Ob pandemiji se je to še sploh pokazalo in informacijski prostor je bil poln nedodelanih izmečkov. Današnjemu času je nekako uspelo ljudi prepričati, da so nekaj posebnega in da je zato prav karkoli, kar dajo od sebe, že dragocenost. Tudi če je nedodelano, nedomišljeno, ceneno ali že kar počez škodljivo. Drugi pol te zgodbe je, da se zdi skrajno grobo in že kar nasilno koga ob njegovih podpovprečnih “edicijah” na to opozoriti. Ker gre zgolj za to, da nekoga nisi razumel ali pa je njegova življenjska zgodba tako korenito drugačna. Če bi se zares vživel … Ne, dragi moj, neumnost ostaja neumnost, grdo ostaja grdo. Samo zato, da bi te ujčkal, se pač ne bom sprenevedal. Če mi je kaj do tebe. Ker, je že tako, resnična naklonjenost se ne prilizuje. Tvega tudi prizadeti, če je zdravilno. Po pameti seveda. Nas pa danes spletni sistemi samodejno potopijo v bazen isto mislečih in tako se naše zablode rade še poglobijo – drug drugega podpiramo v njih in s tem hranimo svoj ego, ki mu je tako prijetno imeti prav. Jojme, kolikokrat se zalotim, ko solim po spletu pamet o zadevah, o katerih še zdaleč ne vem dovolj! Ne samo, da zapravljam čas, poleg tega še širim neumnosti. Slaba tolažba je le dejstvo, da še zdaleč nisem najhujši. Ali pa je to še slabše – več kot je v neki neresnici resnice, težje jo je razkrinkati.
