Na stopnicah (33)

Piše: Jernej Kurinčič

Vrtec na obisku

Živo se spomnim, kako je v mojih zgodnjih šolskih letih na obisk prišel vojak. S čisto pravo puško. Fantom se je zdelo fino, dekleta so se bala. Tisti, kjer je doma že osamosvojitveno vrelo, smo bili nekje med strahom in prezirom, ki smo se ga nalezli od staršev.

Včasih pa gre šola ali vrtec tudi na obisk v kakšno ustanovo. Tako sem bil, recimo, sprejet v pionirčke v Domu JLA – dobili smo rutko, kapico in torto, peli slovesne pesmi in poslušali pomembne govore. Kdaj drugič se gre na obisk v elektrarno, morda na občino ali v tovarno. Ali pa na radio! Otroci pridno poslušajo, nekateri komaj čakajo konec, drugi postavljajo vprašanja. Vsi pa velikih oči naivno opazujejo svet odraslih, ki se odpira pred njimi. Svet, pred katerim so bolj ali manj nemočni. Odrasli potem z njimi naredijo še kakšno fotografijo, ki jo lahko pomembno objavijo v medijih. Otroška vprašanja, žareče oči, že sam obisk, vse lahko postane predmet igre odraslih – otroci pa komajda vedo, kaj se dogaja. Vse jim je novo, vse zanimivo. Njim je dragoceno, da zapustijo vsakdanjo rutino znanega prostora in poteka. Zanje je vse igra. Saj sem tudi še kot srednješolec, ko smo na ekskurzijah oblezli cel kup zanimivih točk sveta, imel oči in ušesa v glavnem za sošolke.

Kot otrok se ne zavedaš prav dosti teže svojih dejanj, ko si na takem obisku. Fino se ti zdi, ko poziraš za fotografijo ob velikem in močnem vojaku s puško. Imenitno je, ko stric v slovesni obleki odgovarja na tvoja radovedna vprašanja s pomembnimi besedami. Potem pa naslednji dan izide dnevnik in v njem tvoja slika. Ali pa režim tvoje vprašanje predvaja v osrednjem dnevniku. Ker si tako prisrčen otrok, da bodo vse mamice ganjene. Iz otroških ust je vendar vse resnica! Starši in znanci pa se držijo za glavo, ker so te prav nizkotno izrabili za manipulacijo. To so vseeno malo bolj “jugoslovanski” spomini in povezave, ker se danes že zahteva soglasje staršev, da predvajaš posnetek njihovega otroka.

Včasih se nam podobno zgodi tudi odraslim. Znajdemo se v spretno zrežirani predstavi, ki mojstrsko zlorablja naša medsebojna nesoglasja. Ko se dva otroka stepeta za igračo, se jima njuno sovraštvo morda zdi vesoljno, a potem so pomembni odrasli, da jima pokažejo, da sta še vedno v istem peskovniku – in da nanju prežijo mnogo večji zunanji sovražniki. Taki, ki ogrožajo ne samo njihov ponos in trmo, pač pa obstoj, življenje. Da ohranimo ne le svoj peskovnik, pa gugalnico in igrišče, pač pa kar celo domovino. Slovenske medsebojne zdrahe me pogosto spominjajo na take otročje spopade v peskovniku – sovraštvo in ihto, ki je slepa za mnogo večje zunanje sovražnike in nevarnosti.

Sedanji položaj v Ukrajini nas lahko živo spomni na osamosvajanje Slovenije pred tridesetimi leti. Kako je takrat narod stopil skupaj in kot eden pregnal okupatorsko armado. Ista oholost vojne mašinerije, enako domišljavi voditelji, ista strahovlada. In nas opomni, da se ni varno ceneno pajdašiti s tujci, tudi ko kimajo naši strani peskovnika in se spakujejo oni drugi. Ker so njihovi računi prefrigano globoki. Ker se morda samo kitijo s perjem demokracije, v resnici pa še vedno verjamejo v svojo nadmoč in večvrednost. Ker samo čakajo svoj trenutek. Z vseh strani na domovino prežijo kremplji lačnega kapitala, starih pozornosti lačnih ideologij in nizkotnih osebnih interesov. In se smejijo našim peskovniškim igricam, zaradi katerih smo šibki in ostajamo majhni in nebogljeni. Če se še v boju z nekim virusom nekaterim zdijo pomembnejše politične igrice od varnosti in zdravja prebivalstva, kaj bo šele, če nas napade kdo, ki razmišlja, načrtuje in zavaja?

Preberi tudi

Na stopnicah (50)

Na stopnicah

Na stopnicah (50)

02.07.2022
Na stopnicah (47)

Na stopnicah

Na stopnicah (47)

11.06.2022
Na stopnicah (27)

Na stopnicah

Na stopnicah (27)

22.01.2022
Na stopnicah (37)

Na stopnicah

Na stopnicah (37)

02.04.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme