Na stopnicah (31)

Varianta psi

Ne, nimam ekskluzivnih informacij o novem navalu pandemije nekje po svetu na podlagi ponovne mutacije virusa. In, hvala Bogu, nismo še tik pri koncu grškega alfabeta z variantami. Tudi ne nameravam spet drezati v problematiko prejšnjega tedna. Gre za drugačno različico pandemije, ki je samo ponesreči tudi grška črka.

S pojmom nas je “okužila” psihologinja dr. Ambra Cusin, ki smo jo imeli “na obisku” skavtski voditelji. Ker delamo z mladimi, smo želeli od nekoga strokovno slišati, kakšne posledice ima pandemija, lockdown in drugi povezani pojavi. Saj ne, da se o tem ne bi govorilo. Vedno znova so takšne ali drugačne posledice covida tudi politični argument in orodje. A praktično skoraj vedno v isti smeri: kot podlaga za smiljenje sebi in pomilovanje. Rečeno drugače, kot izgovor. In v tem je resnična nevarnost “psi variante”: covid je kar naenkrat postal razlog za vso površnost, mečkaštvo in strahopetnost. Krasna fasada za pomanjkanje ambicije in treznosti. Dobrodošla krinka, da nikoli ni treba iz cone udobja. Kot je humorno ugotovil nekdo na spletu: “Vedno so mi govorili, da s poležavanjem na kavču ne bom dosegel ničesar – evo, sedaj pa rešujem svet!” Saj je pravzaprav z vsemi velikimi preizkušnjami v zgodovini tako “kot dvorezen meč”, če si izposodimo besede apostola Pavla. Kdor je pri pameti, mu bo uspelo in se bo morda še dvignil – kdor se packa v kakšnem blatnem dolu, bo potonil še globlje. Na tem mestu ni dobro ne moralizirati ne soditi. A prav tako ni dobro biti, kot se danes reče, politično korekten, in se delati, kot da je vse isto – in so vsi isti. Recimo, ko kdo razlaga, da je zaradi covida v depresiji (in morda žanje splošno smiljenje), in s tem pravzaprav hoče povedati, da ni vse tako postlano z rožicami kot ponavadi. Da je pandemije in njenih ukrepov že sit – a mu v bistvu pa nič zares ključnega ne manjka. Ni isto kot kdo, ki boleha za klinično depresijo in med lockdownom ni mogel do terapevta; prav tako mu je bila onemogočena večina dejavnosti, ki tovrstnim bolnikom očitno izboljša kakovost življenja. Covid je dobrodošel “joker” za vse naglavne grehe. Lenoba poležavanja na kavču doma, namesto da bi se tudi med lockdownom skušal razgibati in biti dejaven. Požrešnost nenehnih sprehodov do hladilnika v ujetosti med štirimi stenami. Lakomnost nepotrebnih spletnih nakupov. Zavist video lebdenja nad tujimi življenji in njihovim (navodeznim) blagrom. Pohota spletne pornografije. Jeza medsebojnih obračunov po spletnih omrežjih … Vse se zdi opravičljivo, “ker nam je tako hudo”. Vsi po vrsti se imamo za uboge in debatiramo o svojih travmah zaradi pandemije. Ja, nekaterim je zares hudo in jih zares skrbi. Sezonski delavci, mame same z otroki, nekateri storitveni poklici … Marsikdo pa lahko živi precej bolj udobno – ali pa se zanj vsaj ni kaj bistveno spremenilo. Pandemija je zanj v najslabšem primeru nepraktična in nadležna, ni pa travmatična. Pa saj tale zadeva ni samo stvar pandemije in tega obdobja, ista težava je bila že prej. Že prej so na celem kupu področij na Zahodu iz muhe delali slona; ljudem dopovedovali, kako strašni ubožčki so zaradi vsakdanjih življenjskih komplikacij – in s tem po drugi strani ostajali slepi za resnično zaostrena vprašanja. Dokler si prepričan, da si revež, če si ne kupiš iPhonea, boš pač težko opazil ob sebi tistega, ki je v skrbi za jutrišnji topli obrok. Ali morda celo – sprevrženo – skušal svojo stisko primerjati z njegovo. Psihološki paradoks pa je v tem, da bo morda tebi zaradi vsega skupaj res bolj hudo in se boš bolj vznemirjal. Če se gremo nekaj jezikovne analize, in to iz sodobne “lingue france”: “I feel” je fraza, ki ne pomeni samo muhe nekoga, pač pa jo je baje treba vzeti z vso resnostjo. Z vsem spoštovanjem do tvojih občutkov, z vso solidarnostjo in sočustvovanjem, včasih pač občutki ne ustrezajo stvarnosti – in takrat si je dobro znati reči, da bo minilo. Ker pač nismo odgovorni za občutke drug drugega. Naše skupnosti ne gradijo medsebojni občutki – pač pa konkretna dejanja. Včasih celo precej proti tem občutkom. Recimo, da si kljub občutku naveličanosti nadeneš masko. Da kljub občutku “posilstva v nos” narediš test. Da kljub občutku manipuliranosti spoštuješ ukrepe – ker če že kdo manipulira z nami, bo najprej manipuliral z občutki.