Na stopnicah (30)

Družinski člani

“Predsednikova družina ima novega člana,” je pred kratkim pisalo ob strani na enem od spletnih portalov, ko sem na njem brskal po novicah. Z zanimanjem sem kliknil – sploh ker je predsednik tiste države v letih, ko ponavadi nimajo več otrok. Če se on odloči za naraščaj, s tem opogumi za to tudi svoje državljane, sem razmišljal, in mi je bilo toplo pri srcu.

Ampak predsednikova družina ni bogatejša za otroka – dobili so mačko.

Hrčki, ribe, kače, sploh pa psi in mačke … Včasih tudi rastline. Toliko časa prebijemo s temi živimi bitji, ob nas so med vzponi in padci, med stiskami in slavji. Poznajo našo resničnost in nanjo vplivajo. Res je, da v naše življenje prinesejo marsikakšen nov izziv: obiski pri veterinarju, odločitev glede sterilizacije, navajanje na čistočo, pazljivost glede ostankov hrane, sprehajanje, menjavanje vode, skrb za hrano in tekočino … A vendar z njimi spletemo enkratno in nenadomestljivo vez. Postanejo nepozaben del našega življenja. A da bi jim rekli “družinski člani”?

Tole pišem pod očitnim vplivom skrb vzbujajočega stanja natalitete v naši kulturi. Stanja, kjer so otroci vedno znova razumljeni kot nezaslišana pustolovščina in kot ovira svobodi. Ob marsikaterem dekletu in ženski sem začutil, da jo je bilo strah povedati, da je noseča – pa čeprav je bila tega v sebi vesela – ker žal prevladuje v družbi občutek, da bo imela otroke ženska, ki se je zapustila. Ali pa, ki je že dosegla vse. In, ne, nisem ponesreči napisal, da bo imela otroka ženska. Precej je takih zgodb, kjer moški otroke razumejo zgolj kot čustveni podaljšek svojih žensk. In vsaj nekaj je takih zgodb, kjer otroci to zares postanejo – sploh če se partnerstvo nesrečno konča. Svoje zgodbi doda še razcvet “psihoterapevtske miselnosti” – če sem sam taka razvalina, bi bilo res grdo, da bi na svet spravil otroka in ga zamoril, pokončal s svojo zavoženostjo. Torej imajo lahko otroke samo popolni (bogati, terapevtizirani in srečno poročeni) – in imajo jih pač tisti, ki si ne znajo pomagati in se ne “zaščititi”, da se jim ne bi zgodili. Mi pa, v varni sredini, bomo morali na to še malo počakati.

Posledica je, da družinski člani vse bolj postajajo psi, mačke in fikusi – vse manj pa otroci. Sem hudoben in predrzen, če to razumem kot odraz nezrelosti in pomanjkanja življenjske korajže? Ker, poglejmo prodorno, družinski člani svojih živali (ali rastlin) ne poimenujemo kar ponesreči. S tem namigujemo na navezanost, na bližino, na skupno življenje … na medsebojno ljubezen, darovanje življenja in vzajemnost odnosov. Poimenovati domače živali družinski člani je tako v precejšnji meri njihovo počlovečenje; obnašanje, kot da so osebe. Sprenevedanje o njihovi resnični naravi. Pa saj je ta odnos poln plemenitih in najglobljih človeških čustev; poln ljubezni in skrbi … Otroci se ob domači živali lepo učijo reda, postavljanja meja, odgovornosti in skrbi. Kaj je s tem narobe? S počlovečenjem živali vendar podariš nekaj svojega dostojanstva, jo tako rekoč dvigneš na svoj nivo bivanja. Mar ni prijetno videti kakšne starejše gospe, ko se v parku pogovarja s svojim kužkom, kot da bi bil njen otrok? Ko z njim deli tisto, v čemer bi bila drugače osamljena? Ona bo naredila vse, da bo njen Fifi srečen!

Vendar, je Fifi res srečen? Živali delamo krivico, če se do nje vedemo kot do človeka. Delamo ji škodo. Žival si zasluži, da jo obravnavamo kot žival. Morda me bo zaradi takih izjav kdo ozmerjal za “specista”, a tu se ni dobro sprenevedati. Obravnavanje živali kot ljudi se na koncu izkaže za rafinirano nezrelost, za otročje vedenje. Otrok se dela, da so živali (ali celo neživi predmeti) v resnici osebe. Tako na neki način trenira za odnose z “resničnimi” ljudmi – v varnem obnebju domišljije, lahko bi rekli tudi virtualnega. Odrasla oseba pa naj bi imela do človeka odnos kot do človeka – do predmetov kot do predmetov – do živali kot do živali. Kjer se te zadeve mešajo, lahko boli. Ker je ta gospa v parku lahko res prijetna na pogled – a kaj bo naredila potem za zaprtimi vrati, ko je njen malček ne bo “ubogal”? Kako se bo odzvala, ko je ne bo “razumel” (ne more je razumeti, ker je pač pes)? Kakor je tako za živali kot za ljudi blagodejno, če si med seboj delimo svoja čustva, obstaja gotovo tudi meja, kjer je to še dobro: za človeka in za žival. Preko te meje pa žival poškodujemo. Kot otrok, ki mu je treba kar strogo dopovedati, da svoje domače živali pač ne sme v neskončnost božati in da mu ni vedno na razpolago. V tem je dobro iti preko iluzije, da bolj ko je prisrčno, bolj je dobro.

Je to zagrenjeno razpredanje samca, ki mu druga za drugo crkavajo lončnice? Sem v svojih sodbah preoster? Gotovo zadeve niso črno – bele. A nekje tam, kjer živalim rečemo, da so člani družine, dosežejo svojo jasno mejo.