Na stopnicah (3)

Poglejte me!

Te dni ni vroče samo na soncu. Za marsikoga so časi razgreti tudi, ker ponovno poteka dirka po Franciji. Ker sta med favoriti tudi dva Slovenca, toliko bolj. Se potem ta kolesarski cirkus spodobi gledati že iz golega domoljubja?

Naj kar priznam, da si raje ogledam kaj s področja umetnosti ali znanosti. A še do mene je prišla slika navijačice, ki je s svojim transparentom povzročila enega najhujših padcev v zgodovini kolesarskih dirk. Ne, ne gre za to, da bi bili kolesarji tako osupli od genialnosti zapisa na njem, da so popadali s koles kot zrele hruške. Pač pa ga je, ko se je nastavljala kameram, porinila na cesto – tik pred kolesarje. V glavnem je navijačem v navadi, da so osredotočeni na svoje junake – sploh tistih nekaj bežnih trenutkov, ko šinejo mimo. Naša junakinja pa je raje lovila pozornost kamere. S tragičnimi posledicami. Hotela je, da jo vsi vidijo, in zdaj so jo res. Ampak verjetno ne na tak način, kot si je želela.

V svetu zaostrene konkurence in neskončne ponudbe vsi vsak na svoj način želijo biti “prepoznavni”. Samo če izstopaš, tako se zdi, boš lahko uspešen. Če bodo ljudje vedeli zate, se bodo nate spomnili ob svojih nakupih ali poslih. In tako si vsak želi pomoliti svoj “transparent” višje kot njegovi sosedje: trgovine, obrtniki, turistične agencije, glasbeniki, razni spletni ustvarjalci kot poln kokošnjak drug čez drugega vpijejo: “Izberi mene!” Poslušanje kakšne komercialne radijske postaje je tako lahko včasih prav naporno. Kričanje, neokusno posnemanje narečij in nizkotni stereotipi. Kot da vsi varamo žene s sosedo, prinašamo naokoli šefa in nadlegujemo sodelavke. Ker tudi sam včasih kaj spesnim, pa sem posebno alergičen na “poezijo” v reklamah. Ponavadi so to razne na silo rime v sestavkih, ki nimajo nikakršnega ritma. Če pa je kdo od piscev vsaj ponesreči zadel tudi ritem, to ponavadi doseže z raznimi klasičnimi mašili, ponavadi kazalnimi zaimki. “Če si kravo zaželite, brž v to štalo pohitite,” če sem nekoliko bukoličen in se izognem resničnim primerom.

Zavedam se, da sem morda bolj zoprn in občutljiv od večine ljudi. A kar mene moti zavedno, se komu upira vsaj v intuiciji. In na podlagi tega se sprašujem, ali je biti razvpit res dobra reklama. Je res dobro, da ljudje vedo zate na tak način, da jim greš na živce. Morda bo ženska s tablo z začetka članka nekoč svoj spodrsljaj dobro spravila v denar. Ampak najprej pa se ji baje obeta nekaj tožb raznih kolesarskih klubov. Morilec Johna Lennona je pričakoval svetovno slavo od svojega dejanja, a danes skoraj nihče ne pozna njegovega imena. Če mi ogled oddaje ali poslušanje glasbe prekine reklama, je povsem možno, da bom goreče zasovražil, kar mi poskušajo ponuditi. Celo če je reklama dobra – toliko bolj, če je zanič.

Seveda ne gre samo za prodajo. Svetovni splet je poln takšnih in drugačnih “influencerjev” in ponudnikov vsebin. Vsak na svoj način skuša vzbuditi pozornost. Upa, da bo njegova objava dobila dovolj ogledov ali všečkov, da bo s tem kaj zaslužil – ali pa vsaj dobil pozornost med vrstniki. Od časa do časa je kakšna taka nova ponudba: lani so jedli tablete za pomivalni stroj, trenutno je baje “in” tlačenje česnovih strokov v nos. Vsak po svoje se želi izviti iz anonimnosti in samote, v kateri nas je zavil spletni svet – in še toliko bolj pandemija.

V industriji zabave uporaba razvpitosti za promocijo morda še deluje. Že zato, ker za nas ni nekaj resnega, življenjskega. Vprašanje pa, če bi kupil pralni stroj, kjer bi me ob vsakem pogledu na logotip streslo ob spominu, kako so me zživcirali s svojimi reklamami. Koliko dobrih filmov so mi prekinili ali kako so me razjezili s svojim neumnim besedičenjem.

Saj je tudi v družbi tako, da tistega glasnega pripovedovalca šal dvomljive kvalitete radi vidimo malce za začetek, da prebije led. Če pa se želimo kaj resnega, globljega pogovarjati, nam začne presedati.

Ne razpolagam s številkami, ki bi mi povedale, ali za posel razvpitost dejansko pomaga ali škodi. Dobro pa je, da se tega ne gremo vsaj osebno.