Na stopnicah (29)
Dovoljenje za staranje
“Šokirala z videzom: XY je danes neprepoznavna.” Naslov o nekdanji zvezdnici v enem od vidnejših slovenskih medijev oziroma njegovih poganjkov. Spodaj pod “podobni članki” še cel kup sorodnih objav. V vseh ista pesem: kako se je lahko tako nepopisno zanemarila! Kje je nekdanje veselje naših oči!
Podobno se zgodi, če paparaci zalotijo kakega zvezdnika, ko gre v trgovino v trenirki, ko se pojavi v javnosti brez (dodelanega) makeupa ali izgleda po kakšni bolj “divji” noči bolj klavrno. Obsežen zgrožen odziv. Nekje v sebi hočemo, da bi naši zvezdniki za vedno ostali tiste nedolžne deklice ali možati mišičnjaki; da bi ostali figure iz naše domišljije. V bistvu na neki način nočemo, da bi bili realni, da bi živeli življenje navadnega človeka – ker nam s tem zanikajo našo pravljico in naš grad v oblakih. Množične tovrstne objave kažejo, da se nanje še bolj od nas končnih “potrošnikov” jezijo njihovi šefi oziroma delodajalci: s svojo odkrito človeškostjo postavljajo pod vprašaj mitologijo, ki je spletena okrog njih. Mitologijo, ki “navadnemu” človeku omogoča, da zaplava v domišljijske svetove lahkotnih idej; svetove holywoodskih princev, mafijcev, superjunakov in rešiteljev. Mitologijo, ki pravzaprav človeku precej škoduje (ker ga prepričuje, da je ta svet tako naporen in grd, da si moramo od njega spočiti v sanjarjenjih) – ampak s svojo zasvojljivostjo prinaša lepe denarce. Če kdo od akterjev tega pravljičnega sveta prekrši pravila in se izkaže za navadnega grešnika, ubožca, podvrženega staranju, bolezni in odvisnosti, ga bomo vsi skupaj linčali: industrija zabave skupaj z množicami, ki so njeni porabniki. In z nedvoumnim sporočilom vsem, ki delajo v njenem kolesju: ostani pridno na svojem mestu in igraj svojo vlogo – ali pa te izpljunemo in se ti odpovemo. Če malo pretiravamo, bi se utegnilo kje zgoditi, da bi kakšnega zvezdnika upokojili kar tako, da bi ga ubili – ker bi njegovo postopno staranje in umiranje preveč ogrozilo finančno shemo in sanje množic. Sicer marsikdo hrepeni po tem, da bi se približal svojemu zvezdniku, da bi postal del njegove zasebnosti – in tako cene za VIP območja na koncertih dosegajo astronomske zneske – a s tem želimo dvigniti sebe, biti deležni sijaja svoje zvezde. Ne pa sprejeti, da je pač navaden človek s precej navadno človeško usodo – h kateri neizogibno pač spadajo tudi tako vsakdanji pojavi, kot so staranje, odvečni kilogrami in slabe oblačilne izbire. Želimo, da so lutke naše domišljije in naših neizživetih sanj. Tudi ko se jim zalomi – kot recimo Kurtu, Freddieju ali Amy – je to bolj prostor za izživljanje nas samih kot pa resničen prostor sočutja in sočloveškosti. Šefi industrije take zgodbe spretno obrnejo v še boljšo prodajo. In potrošniki popadejo to vabo in jo čustveno preigravajo do neskončnosti. Smo bili do gospodične Winehouse v resnici razumevajoči in ljubeči, ko smo gledali, kako jo pokopava alkohol. Mar ni višek cinizma v tem, da nekoga, ki mu je “rehab” resnično potreben, posnameš in ga predvajaš kot največji hit – namesto da bi ga pač dokaj resno postavil pred izbiro steklenica ali kariera. Ali pa celotna industrija pravzaprav živi od spretnega krmarjenja, da se ni treba soočiti – ne tistim, ki vsebine proizvajajo, ne tistim, ki so njihovi potrošniki. Oklepamo se sanjskih podob svojih idolov. In s temi sanjami, ki so jih ustvarili za nas. Tako na neki način velja tudi zanje tisto, kar so rekli o Jezusu (in tako o vsakem heroju): “Bolje, da eden umre za ljudstvo.”
Je pa vseeno še drug vidik, morda bolj zdravilen. Ko so naši zvezdniki na višku slave, moči in uspeha, jim vsi zavidajo. Vozijo se v imenitnih avtih, živijo v graščinah, imajo stalno na razpolago dobre droge … Nič jim ni nedosegljivo, se zdi. Pa vendar, smrt, staranje in kilogrami so do njih enako neusmiljeni kot do vseh. Zaradi njihovega pogosto uživaškega načina življenja pravzaprav pogosto izgledajo še bolj ostareli in zdelani kot kdo drug. Včasih ni slabo, da to opazimo, da nas malo ozdravi naše obsedenosti z njimi – in sanjskim svetom, ki ga predstavljajo.
