Na stopnicah (28)
Obeležimo leto stoletnice
Berem, da se po trafikah prodaja Ducejev koledar. Ne prvo leto – verjetno tudi ne zadnje. In si poskušam zamisliti, kako se ob tem počutijo žrtve fašizma in njihovi potomci. Kako naj se ob tem počutimo Slovenci, tudi na matični strani meje (saj je Ducejev škorenj mendral vse do Ljubljane). Kaj z dopuščanjem takega početja sporoča italijanska država, ne samo svojim državljanom, pač pa celotni Evropi. Lahko to spada v meje svobode govora? Saj ne gre toliko za to, da se ob tem počutimo ogrožene mi – osramočen je tudi tisti del italijanskega naroda, ki se je postavil po robu fašizmu in ki se razglaša za zmagovalca v 2. svetovni vojni. Z ovekovečevanjem pohoda na Rim se v nič daje grenke smrti množice ljudi, ki so dali svoje življenje, da so Italijo izvlekli iz zgodovinske kloake totalitarizma. A zdi se, da je večini bliže na vse skupaj pozabiti, se delati, da nič ni bilo: naši prijazni vojaki so z nasmehom na ustih hoteli prinašati kulturo slovanskim in afriškim polopicam, te pa so to neprijazno zavrnile, zato smo se modro umaknili in slavili zmago demokratičnih držav. Celo velikodušno smo jim prepustili, ker smo pač tako velikodušni, cel kup svojih ozemelj.
Sem produkt slovenskega šolstva, kjer je fašist pač najhujša zmerljivka in nedvoumno zlo. “Črnim fašistom, gestapu, prisegli krvavi smo boj!” Ne morem si enostavno predstavljati, da bi se kdo pa kar hotel s tem identificirati.
Po drugi strani vem, kako korenito so z zadevo obračunali Nemci – nacizem in vse njegove variante so tam kriminalizirane in sistematično preganjane. Vsaj formalno nacizem ne more več obstajati. Ni si možno zamisliti, da bi tam izšla kaka tako množična publikacija kot koledar z nacistično ikonografijo in nostalgijo. Tam si tudi ni možno zamisliti, da bi lokalne policijske enote mižale na eno oko, ko se v imenu nacizma packa po oglasnih deskah ali spomenikih. Ne delam si utvar, da tudi med Nemci ne vre, sploh ob množični imigraciji. A “uradno” je njihovo stališče jasno. Ukrepi policije so jasni in striktni. Če kdo izdela kakšen Hitlerjev koledar in ga širi, se to dogaja v ilegali – in ne po lokalnih trafikah. V celo taki predrznosti, da se ga daje v prodajo slovenskim trafikantom. Kot bi tisti Nemec poslal škatlo Hitlerjevih koledarjev v trafike v Jeruzalem. Pač, nezaslišano. Ob tovrstnih incidentih se vedno znova sprašujem, ali res ni mogoče ničesar bolj učinkovito storiti. Sploh s stališča Evropske unije, kjer je odnos do tovrstnega početja precej nedvoumen. Za hec sem naredil objavo o tem na nekem “memerskem” omrežju, me zanimajo odzivi.
A ker živim pod Sabotinom, se pač ne morem delati, da nimam svoje doze masla na glavi. Verjetno se ob našem ogromnem kamnitem napisu podobno začuden čehlja po glavi kakšen Italijan. Pa saj so zgodovinska dejstva jasna? Kako lahko neka država dopušča, da se na njenih pobočjih bohotijo napisi v čast nekdanjemu diktatorju? Kako se najdejo “aktivisti”, da skrbijo, da se še niso zarasli? Mar se niso osamosvojili od Jugoslavije, osamosvojili z vojno, pa kar puščajo po hrbih (in še obnavljajo) jugoslovanske napise? Mar se ne delajo tako norca iz sebe? Ne samo nam sosedom, pač pa celemu svetu tako še naprej razkazujejo, da so titoistična parodija od države in kraljestvo mizerije? Kaj jim pomaga, da imajo do skoraj vsake hiše optiko in dobro informatizirano praktično celotno javno upravo, če pa se javno razkrinkavajo s tem? Ko se ovem tega paradoksa, tudi italijansko “strpnost” do fašizma lažje razumem. A bi nam obojim zelo privoščil nemški scenarij korenitega, gladkega, zdravilnega reza. Ki distancira od zgodovinske gnusobe – in tako omogoči svobodno, ustvarjalno življenje naprej.
